Portreti z Ajdovske tržnice: Kmetija Pipan

datum: 26.03.2023
kategorija: Novice

"Kruha se ne meče proč." Na kmetiji Pipan ima ta prastari rek poseben pomen. Od žita, ki ga pridelajo na svojih poljih, do kruha, ki ob sobotah zjutraj zadiši iz njihove krušne peči in ga še toplega odpeljejo na tržnico, je njihovo življenje posvečeno tej brezčasni dobroti. Pipanovi znajo speči tiste vabljive štruce, hlebčke in žemljice, ki vsako drugo soboto v mesecu bogatijo ponudbo Ajdovske tržnice.

Vedno nasmejani Jože Pipan s Planine nad Ajdovščino, ki ga zadnja leta enkrat na mesec redno srečujemo ob stojnici s sveže pečenim kruhom in drugimi pekovskimi dobrotami, je v družini prevzel vlogo prodajalca na Ajdovski tržnici. Njegova žena Marta skrbi za peko. Njuna hči vsako soboto odpelje kruh na tržnico v Novo Gorico. Vmes pa poskrbijo za vsa druga naročila kruha in številna opravila na kmetiji. "Eden ne bi zmogel sam, to je delo za vso družino," poudari Marta.

Gospod Jože, ste na vaši kmetiji od nekdaj pridelovali žito?

Ja, od kar se spomnim. Njive imamo v Dolenjah in vedno smo pridelali tudi nekaj žita. Marta pravi, da je naša kmetija samooskrbna. Pridelamo skoraj vse, kar potrebujemo zase. Zadnja leta razmišljam, da bi na njivah na Planini poskusil tudi s piro.

Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli peči kruh?

Marta je od nekdaj pekla kruh, za našo družino in tudi za prijatelje. Ko so otroci malo zrasli, smo potrebovali večje prihodke in smo razmišljali, kako bi razširili dejavnost. Peka kruha se nam je zdela najbolj primerna. Doma imamo krušno peč, moka je bila vedno doma, Marta pa je rada pekla.

Gospa Marta, peči zase ali za prodajo je najbrž zelo drugače.

(smeh) Naši otroci so vedno jedli domač kruh in se jim je zdel slabši od kupljenega. Zato sem enkrat predlagala, da pridejo otroci iz vrtca, kamor je hodila hči, pogledat, kako pečem kruh. Otroci so uživali, mesili so testo in sveži kruh jim je bil zelo všeč. Takrat se je nekaj premaknilo. Zbrala sem dovolj poguma, da sem lahko svoj kruh začela prodajati.

S prodajo na tržnici imate kar bogate izkušnje, kajne?

Začeli smo v času, ko je Mercator v Kromberku organiziral kmečko tržnico. To je bila za nas koristna izkušnja. Najprej sem na tržnico hodila sama, s časom pa je prodajo prevzel Jože, jaz sem samo pekla. Kasneje, kakšnih osem let nazaj, pa smo na pobudo hčerke začeli prodajati na tržnici v Novi Gorici. Med vso zelenjavo in sadjem smo bili edini s ponudbo kruha.

Gospod Jože, v Ajdovščino pa ste hodili na Kmečko tržnico.

Ja, Kmečka tržnica je bila prva leta odlično obiskana, nato je zanimanje upadlo. Zdaj se spet vrača, ker Občina poskrbi za oglaševanje. To se mi zdi nujno, sicer premalo prodamo.

Kaj vse ponujate?

Imamo bel, črn, ajdov, ržen, pirin, konopljin, koruzni in bučni kruh. Zelo priljubljene so sirovke in kajzerice, Marta pa rada peče tudi sladko pecivo. Začela je s piškoti, zdaj peče tudi rogljičke in pite iz listnatega testa. Nazadnje pa je začela peči tudi griskote, več okusov posebnih piškotov. V ponudbi pa imamo tudi potice, buhteljne in domače rezance.

Marta, ob sobotah je pri vas posebej delovno.

Vstanem ob enih zjutraj, ob pol osmih pa so škatle s svežo peko že pripravljene za tržnico. Ne moreš peči na zalogo, kruh mora biti svež, saj ga pečemo kot zase, popolnoma brez dodatkov.

Kaj pa naredite s kruhom, ki ga ne prodate?

Ničesar ne zavržemo. Vse, kar ostane, podarimo. Najprej stalnim strankam, ki prihajajo po kruh k nam domov. Preostalo pa članom širše družine in prijateljem. Tako smo vzgojeni in tako se mi zdi prav.

< nazaj na prejšnjo vsebino