Januarska bralna doživetja v Lavričevi knjižnici

datum: 14.01.2024
kategorija: Novice

Lavričeva knjižnica je v leto 2024 s pestro ponudbo, v januarju se obetajo kar trije dogodki, prvi že ta torek, 16. januarja s predstavitvijo avtobiografije Andreja Bizjaka, na Gori je moj dom. Vabljeni na knjižna doživetja, prav letos ajdovska knjižnica obeležuje 160 obletnico ustanovitve.

Knjižnice so imele v zgodovini prav posebno mesto in tudi status. Bile so kraj, kjer so že pred več tisoč leti shranjevali na glinenih ploščicah, papirusih, pergamentih, papirju … znanje o najbolj različnih področjih človekovega udejstvovanja. Da znanje, dostopno običajnim ljudem, lahko spodbudi nova, tudi zanje koristna znanja, so vedeli – resda redki - nekateri vladarji in privilegirani. Ti so zasebne knjižnice odprli in jih naredili dostopne splošni javnosti. Javne knjižnice so v sodobnem svetu omogočale pridobivanje znanja vsem. Pomagale so izobraziti sloje, ki so bili dotlej odrezani od znanja. Ker so knjižnice in knjige dale znanje ljudem, so zaslužne za večjo socialno prehodnost med razredi, utrdile so spoznanje, da izobraženi človek prispeva k blaginji vseh. Knjižnice danes ohranjajo temeljno poslanstvo, saj iskalcu resnice v virtualnem svetu ponujajo trdne in veljavne odgovore. Lavričeva knjižnica Ajdovščina, ustanovljena v aprilu pred 160 leti, je uspešno prehodila pot od »čitavnice« do sodobne javne knjižnice. Bila je skupna dobrina in vrednota uporabnikom nekoč in je to še danes.

Avtobiografije niso ravno pogosta oblika literarnega izraza, posebej ne tam, kjer ljudje avtorja poznajo iz vsakdanjega življenja. Pregledno, sistematično in lepo urejena avtobiografija Andreja Bizjaka pa ne prinaša le zapisov o njem samem in avtorjevi družini. Knjiga Na Gori je moj dom je, razumljivo, posebej zanimiva za avtorjeve sorodnike, ki jih delo na ta način umešča v družinsko deblo. Avtobiografija je hkrati še več: je tudi pričevanje o mnogih drugih avtorjevih sodobnikih in tudi o ljudeh, ki so živeli pred njegovim časom, pa tudi o življenju na Otlici in na Gori, prinaša uvid v čas, ki so ga in smo ga živeli v Sloveniji in skupni državi v času po 2. svetovni vojni do danes. Skozi posamezna poglavja spoznavamo čas in razmere, ki so skozi zapis ohranjeni pred pozabo, saj običajno časa, ki ga živimo, nimamo za zgodovino. Avtobiografija Andreja Bizjaka je tako pomembna tudi za širši prostor, kar v uvodni besedi izpostavi zapisovalec ljudskega spomina Franc Černigoj. Andrej Bizjak je kljub odročnosti Gore in manjših možnosti za izobraževanje doštudiral za veterinarja. Kot zapiše, je želel na svojem primeru pokazati, da je mogoče z voljo in trdim delom marsikaj doseči, če ima človek jasen cilj. Predstavitev avtobiografije bo v torek, 16. januarja ob 18.30 v Lavričevi knjižnici.

Knjiga Naš človek na nebu je – vsaj za Vipavsko dolino in širše za Primorsko – več kot le romansirana zgodba, pod katero se podpisuje Vladimir P. Štefanec. Je zgodba o Josipu Križaju, v Koprivi na Krasu rojenem pilotu, ki je del življenja preživel tudi v Ajdovščini. Antifašist in član primorske tajne organizacije TIGR je živel življenje kot iz filma. Z letalom je iz kraljeve italijanske vojske prebegnil v Jugoslavijo, v Španiji je kot bojni pilot sodeloval v eskadriljah mednarodnih republikanskih brigad in bil dvakrat sestreljen. V času 2. svetovne vojne je postal pilot partizanske letalske flote in se odlikoval na sremski fronti. Umrl je ob strmoglavljenju na pobočju Snežnika leta 1948. Vzdušje, ko Križaj kot junak pristane na ajdovskem letališču, nad katerim se dviga Čaven, Vladimir Štefanec imenitno opiše: »In ljudje okrog tebe vzklikajo: 'Svoboda!' in ti kličejo: 'Živel naš Pepi!' Že sto let te nihče ni poklical s tem imenom in kar težko se navajaš, da si spet Pepi, Križajev Pepi …« S predstavitvijo, ki jo pripravljamo skupaj z Mladinsko knjigo, ki je delo izdala, se tudi knjižnica poklanja spominu na letalca, ki je od malega nosil svobodo v srcu in srce na nebu. Z avtorjem se bo pogovarjal SANDI ŠKVARČ. Po letalcu je poimenovan ajdovski Aeroklub Josip Križaj. Predstavitev bo v torek, 23. januarja ob 18.30.

Vladimir Majakovski je bil eden največjih in najbolj tragičnih pesnikov dvajsetega stoletja, pesnik, ki je izšel iz zgodovinske avantgarde in je poosebil usodo sovjetske revolucije; o sebi je dejal, da je stopil na grlo svoji lastni pesmi, a prav s tem je njegova pesem dobila najmogočnejše grlo. V svoji poeziji se je pogovarjal s Soncem in tisto, kar je najteže prenesel, je bila utesnjenost vsakdanjega življenja; od revolucije je pričakoval, da bo človeka postavila v kozmične poezije. V pesniško-glasbeno-vizualnem performansu bosta Vladimirja Majakovskega predstavila pesnik Miklavž Komelj, ki bo bral svoje prevode njegove poezije, in glasbenik, multiinstrumentalist in vizualni umetnik Lado Jakša s svojimi multivizijami in z glasbeno interakcijo s to poezijo. Skupaj bosta poskusila priklicati navzočnost velikega Pesnika. Odličen performans naših gostov udeležence navdušuje vedno znova! Srečanje bo v torek, 30. januarja v Lavričevi knjižnici.

Več o bralnih doživetjih na spletišču Lavričeve knjižnice.

< nazaj na prejšnjo vsebino