Kaj sploh počem tukaj?

datum: 29.10.2014
kategorija: Novice

Tako se v svoji najnovejši knjigi sprašuje Jurij Paljk, doma iz Velikih Žabelj, živi v Terzu pri Ogleju. Urednik Novega glasa, slovenskega tednika v Italiji, časnikar, pesnik, pisatelj.

Pravzaprav se tako sprašuje že 197 krat, tolikokrat do sedaj so bili namreč na predzadnji strani tednika pod tem naslovom objavljeni zapisi, razmišljanja, komentarji, v katerih je Jurij Paljk pisal o (tudi svoji) umeščenosti v prostor in čas. V knjigi je zbrano 44 zapisov (od avgusta 2009 do maja 2014), izbor  je pripravil Aleš Berger, ki je napisal tudi spremno besedo. V njej je poudaril, da »Tematika  zapisov Jurija Paljka ni predvidljiva, saj je nadvse raznovrstna, ne vnaprej zakoličena. Dostikrat je vpeta v piščevo neposredno okolje in v aktualno  problematiko slovenske skupnosti v Italiji, spet drugič se odpira občim, nadčasovnim vprašanjem etike, morale, krščanske vere, zasidrana je v trenutku, v katerem nastaja, in obenem ne pozablja, da je posameznik tudi seštevek spominov, izkušenj in srečevanj z drugimi.«

Zapisi so razvrščeni kronološko, vendar jih lahko vseeno razvrstimo v posamezne sklope.

Veliko jih govori o knjigah. Kot otrok je v nekem stanovanju videl knjižnico in se mu je zdelo, da je na obisku pri bogatih. »Tudi jaz bom nekoč bogat!Bogastvo so zame bile in ostale knjige,« je zapisal. Pa tudi: »so knjige in knjige, vsaka je dobra, tudi slaba je dobra, saj te nauči, da slabih knjig ne bereš več.« Z družino z veseljem vsako leto obiščejo Slovenski knjižni sejem in še z večjim veseljem napiše opravičilo otrokom, da so bili zaradi obiska  sejma odsotni od pouka. Knjige so njegove spremljevalke, vedno je kakšna v torbi in prtljažniku, saj nikoli ne veš, kdaj boš moral kje čakati in si boš s knjigo krajšal čas. V vsakem zapisu je na nevsiljiv način omenjeno kaj trenutno prebira oziroma, na katero knjigo  je v danem trenutku pomislil.

Jurij Paljk Živi se srečuje z lepimi in manj lepimi, dobrimi in manj dobrimi stranmi sobivanja slovenske skupnosti v Italiji z večinskim narodom. Ugotavlja, da v zamejskem tisku bolje skrbijo za slovenski jezik, saj v njem skoraj ne najdeš tujk. Po drugi strani pa se starši pred slovensko šolo, s slovenskim učnim jezikom, med seboj pogovarjajo v italijanščini, roditeljski sestanki, proslave so postali dvojezični. Govori o razdeljenosti ljudi na tiste, ki hodijo v Kulturni dom in tiste, ki hodijo v Kulturni center Lojze Bratuž, sprašuje se, kaj je narobe s prireditvami, da na njih ne vidiš šolnikov, so več ali manj le upokojenci. Zaskrbljen je nad usodo Tržaške knjigarne, v katerem prostoru  je sedaj najboljši ponudnik, Kitajec, odprl trgovino s sumljivim slovesom in kaj bo s Katoliško knjigarno v Gorici. 

Med zapisi so seveda tudi taki bolj osebne in družinske narave, poslavljanje od svojih najbližjih, srečevanja in debatiranja s prijatelji na obisku kulturne prireditve ali pa kar tako na sprehodu, razmišljanja, komentiranja.

Torej, če hočete vedeti kaj Jurij Paljk sploh počne tukaj, le preberite njegovo knjigo.

Zdenka Žigon

 

 

Share