Zgodovina

»Zgornja Vipavska dolina: v temni davnini pred samim začetkom življenja za življenje ustvarjena. Vodni izviri, potoki, reke, plodna ravnica, na enem robu, kot veseli stražarji, z vasicami posejano gričevje, na drugem skrivnostno gorovje, kot bi si dolinci z njim hoteli postaviti varno zavetje pred neznanim in neprijaznim,…, v dolgem vijugastem spustu od Razdrtega proti Podnanosu pa kot vabljiva vrata v zapeljiv svet iz zime v pomlad, v odprt prostor po bregovih reke, ki ve za izhod.« Iz publikacije Mali Slovenski eden, avtor Ciril Zlobec

Sedanja Vipavska dolina je bila v geološki preteklosti potopljena na dnu terciarnega morja. Na obronkih doline in po Vipavskih gričih prevladujejo terciarne sedimentne kamnine – fliš, peščenjaki in apnenci. Pogorje Trnovskega gozda in Gore sestavljajo mezozojski apnenci in dolomiti, Nanos in Hrušico pa kredni rudistni apnenci. Najstarejše kamnine iz zgornjega triasa so v Smrekovi dragi.  Povsod je veliko fosilov, prič nekdanjega življenja. V Trnovskem gozdu je predvsem veliko najrazličnejših koral, na Nanosu in Hrušici pa rudistnih školjk. Kar nekaj fosilov je bilo prvič odkritih prav v teh krajih in imenovanih po njih.

Vipavska dolina je arheološko zelo zanimiva, saj so evidentirali okrog 50 najdišč. Poseljena je gotovo bila že v tretjem tisočletju pr.n.št., kar dokazujejo arheološki ostanki v še ne dovolj raziskani jami na pobočju Nanosa. Naselja iz bronaste dobe so bila: Sveti Pavel nad Vrtovinom, območje Gojač, pri Batujah  ter na Gradišču nad Ajdovščino. Sveti Pavel nad Planino pa sodi v krog posoške železnodobne kulture.

Rimljani so skozi dolino in po njenih obronkih zgradili cesto. Kasneje je na območju današnje Ajdovščina zrasla trdnjava Castra. Med vsemi slovenskimi kraji, ki so dediči rimskih mest, je le še v Ajdovščini ohranjeno skoraj povsem strnjeno rimskodobno obzidje s štirinajstimi stolpi. Rimljani so utrjen vojaški tabor, ki je bil vključen v obrambni sistem vzhodnih meja rimskega cesarstva, začeli graditi okoli leta 270. Že v tistih časih pa je življenje v tej dolini krojila znamenita vipavska burja, ki je posegla celo v zgodovinsko bitko pri mrzli reki, med zahodnorimskim cesarjem Teodozijem in vladarjem vzhodnorimskega cesarstva Evgenijem, septembra leta 394.

Najbolj ohranjena zgradba iz teh časov je rimski vodni stolp nad Vrtovinom, ki je najvišja rimska zgradba na območju Slovenije. Pomemben člen v obrambni verigi Claustra Alpium Iuliarum je bila tudi trdnjava Ad Pirum v današnji Hrušici.

Ob preseljevanju narodov so preko Vipavske doline na jug prehajali Huni, Vzhodni Goti in Langobardi, nato pa še Slovani, ki so se tod naselili.

Tem krajem so do leta 1945 gospodovali: oglejski patriarhi, goriški grofje, Benečani, Habsburžani in Italijani. Kraji so v 15. stoletju trpeli tudi zaradi vdorov Turkov.

Ljudstvo se je rešilo podložništva s kmečko odvezo 1849, habsburške oblasti 1918, italijanske 1943  in nemške okupacije 1945, ko je bila v Bratinovi dvorani sredi Ajdovščine 5. maja ustanovljena prva slovenska narodna vlada. V spomin na ta dogodek slavi občina Ajdovščina svoj praznik. V občini je tudi 5 vojaških pokopališč iz 1. svetovne vojne, kjer so pokopani vojaki avstrijske vojske, ki so umrli po zalednih bolnišnicah soške fronte.

Danes med najlepše spomenike preteklosti uvrščamo Vipavski Križ, urbano središče Ajdovščine, Šturje ter eno redkih ograjenih taborskih naselij Tabor nad Črničami. Poleg značilnih vipavskih hiš so se ohranila tudi kamniti detajli, dela ljudskih oblikovalcev, kamnita znamenja in kapelice.

Z bogato zgodovino se ponaša mesto Ajdovščina (103 m). Na skalnem platoju Školj je stalo ob koncu 2. tisočletja pr.n.št. bronastodobno utrjeno naselje – Gradišče. Že sredi 2. stoletja pr.n.št. so bili v Vipavski dolini Rimljani in na južnem delu današnje Ajdovščine postopno zgradili tovorno, preprežno in poštno postajo – »Mansio Fluvio Frigido«. Kasneje, okrog leta 270 n.št., pa so Rimljani ob sotočju Hublja in Lokavščka zgradili pravo trdnjavo – Castro (Mutatio Castra) s 14 stolpi in močnim obzidjem. Od tedanje utrdbe je bolj ali manj ohranjenih 7 stolpov in del obzidja. Od tedaj pa do leta 1507, ko je cesar Maksimiljan I. podelil kraju tržne pravice, o Ajdovščini ni podatkov. Takrat je bilo to majhno naselje ob graščini v lasti Elacherjev. Kraj se je začel hitreje razvijati, ko je nadvojvoda Karel obnovil cesto preko Hrušice. Leta 1656 je naselje kupil grof Edling in dal skupaj z grofom Lanthierijem zgraditi kamniti most čez Hubelj.

Tehnični spomeniki so povezani z vodo. V 16. in 17. stoletju so bile zelo znane fužine za železo in baker ob zgornjem toku Hublja. Kasneje so ob Hublju in  Lokavščku stale številne žage, mlini, papirnica, pivovarna, tovarna testenin itd. 

12. 11. 1561 je cesar Ferdinand izdal koncesijo – patent – dovoljenje, da se lahko ob Hublju in na Vodicah postavijo fužine za železo. Ta datum je tudi vsebinski začetek razvoja Ajdovščine. Fužinam za železo so, po izčrpanju rudnika, sledile številne, zelo različne, včasih kar nenavadne proizvodne aktivnosti. Vsi industrijski obrati v Ajdovščini imajo svoje temelje v proizvodnji ob Hublju.

Ajdovščina je tudi rojstni kraj slovenskega lutkarstva. 22. decembra leta 1910 je Milan Klemenčič v svoji dnevni sobi v Šturjah uprizoril prvo slovensko lutkovno predstavo. Klemenčič je kasneje spodbudil nastanek Ljubljanskega lutkovnega gledališča ter bil njegov prvi ravnatelj. Občina Ajdovščina se mu je ob 100-letnici poklonila s spominsko ploščo na hiši, v kateri je stanoval v njegovem "ajdovskem obdobju".

Share