Pregovorov, v katerih so omenjena drevesa ali gozd, je veliko. Naši pradedki in prababice, ki so živeli z naravo, so jih podedovali ter izkušnje in modrosti, skrite v pregovorih, predajali mlajšim generacijam. V njih so izpostavili raznovrstne teme, enostavna življenjska pravila in človeške lastnosti, pa tudi meteorološke napovedi, na katere niti podnebne spremembe nimajo velikega vpliva.

V nadaljevanju je zbranih nekaj pregovorov, vezanih na drevesa:

·         Ob nevihti se hrasta, smreke in vrbe boj, pa raje pod bukvijo in lipo postoj.

·         Mlado drevo se upogiba, ne staro.

·         Dokler je drevo mlado, ga lahko upogneš, kamor hočeš.

·         Sam je, kakor panj v gozdu. 

·         Če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo gozdov.

·         Drva je treba pripraviti, kadar so češnje zrele.

·         Mlado drevo se obrezuje, staro ne.

·         Drevo pade, kamor visi.

·         Gozd je kmetova hranilnica.

·         Dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel.

·         Visokim smrekam vihar vrhove lomi.

·         Drevesu okrepiš korenine, če mu odrežeš kilave veje.

·         Samo tisto drevo je čvrsto, ki ga vetrovi često tepo.

·         Mlado drevo se da zravnati, staro se zlomi.

·         S starega drevja sadje samo pade.

·         Kdor pod orehovo senco leži, oreha ne dobi.

·         Ne klesti drevesa, pod katerim počivaš!

·         S starega drevja sadje samo odpada.

·         Star kot lipa.  

Čas hitro teče, še malo, pa bo tu jesen – takrat bomo izvedeli kakšna bo zima. Star slovenski pregovor namreč pravi: «Če hrast listje obdrži, bo mraz vse zimske dni.«