Ustvarjalnost Vande Žvanut

datum: 29.01.2023
kategorija: Novice

Pred dnevi je v dvorani Ljudske univerze Ajdovščina potekalo prisrčno srečanje s predstavitvijo ustvarjalnega dela Vande Žvanut. Gospa v častitljivih letih nam s svojim pretanjenim izraznim občutkom na likovnem in literarnem-pesniškem področju dokazuje, da ustvarjalnost v tretjem življenjskem obdobju lahko vzcveti in se razcveti.

vanda žvanutKulturni dogodek s predstavitvijo umetniško-ustvarjalnega dela Vande Žvanut je potekal pod okriljem Društva upokojencev Ajdovščina. Ženski pevski zbor Večernica pod vodstvom Mirana Rustje, kjer je še nedolgo nazaj pela tudi Vanda, je poskrbel za imenitno glasbeno kuliso, Vandine pesmi sta recitirala Klara Štrancar in Boris Jež, kulturne nastope pa je z Vandino življenjsko zgodbo imenitno povezala Alenka Nusdorfer – v nadaljevanju sledi Alenkin zapis o Vandi, o kulturi, umetnosti, o ženskah in o življenju nasploh.

Kultura v besedi in sliki, Vanda Žvanut

Že ko je Bog ustvarjal, je najprej ustvaril moža, nato je spoznal, da ni dobro samemu biti in ustvaril mu je pomoč – žensko. Res je potem odigrala pomembno vlogo v življenju, toda naprtili so ji krivdo za vse nadloge, ki pestijo človeštvo. In tako je bila mnogo stoletij ženska pomočnica,  mučenica, kriva za vse in zato so jo smeli prezreti, kaznovati, ustrahovati, poniževati. Le muze so zaznale moč v ženskah in so skrivaj razsule svoje darove tudi med ženske. Sicer ne enakomerno, nekatere deklice so dobile več, druge manj darov. In ženske so začele ustvarjati; tiho, na skrivaj, v plahi bojazni, da se jim moški ne bodo posmehovali ali celo v ljubosumju uničili to nežno tkanino ženske umetnosti. Še mnogo vode je moralo preteči, še veliko spodbudnih besed je bilo treba, da so si ženske upale objaviti svoja besedila, pokazati  svoje likovne stvaritve. Dolgo pot od ustvarjanja do prepoznavanja je prehodila Vanda Žvanut. Muze so jo obdarile z občutkom za ustvarjanje pesmi, risb in slik.

vanda žvanutVanda  nam predstavlja svojo ustvarjalnost skozi risbe, slike in ob njenih pesmih. S podobami in besedami nam pripoveduje zgodbo svojega življenja, povezanost z naravo, svoje doživljanje sveta. V eni od svojih pesmi je zapisala, da je bila rojena v zavedni slovenski družini. Že kot četrtošolka je nastopala šolski predstavi. Od otroštva ljubi svoj rod, slovensko besedo in domovino. Posvetila ji je pesem z naslovom Slovenija, moja dežela, ki jo je uglasbil Jernej Rustja (in so jo na prireditvi zapele njene Večernice). Veliko je brala in risala, risala je  na robove v knjigah, na papir za zavijanje, v zvezke. Domišljiji, hrepenenju  in mislim  je že kot otrok pustila prosto pot v svet lepega, »na krilih hitečih, na zelene ravni in bregove«.

Pozneje, ko je šla Vanda v takratno nižjo gimnazijo, je v Vipavi delovala folklorna skupina izven šole. Pridružila se ji je in s sošolko sta za Prešernov dan zapeli Železno cesto. Oblečeni sta bili v narodno nošo; Vanda v fanta, ker je imela močnejši glas. Seveda se je zgodila tudi mladostna ljubezen: »Pravijo, da je ljubezen kakor močne reke tok, kakor mavrični obok. Jaz pa pravim, da ljubezen je srce, ki krhko je, roka, ki pomaga, da oprimeš se je ti.« Sledila so težka leta zakona, ko je bilo treba delati, skrbeti za družino. Začela  je pisati in tudi risati, vse amatersko. Leta 1988 je napisala prvo daljšo pesem. V njej je opisala svoje sodelavke. Pozneje, v devetdesetih letih, je na natečaju prvič predstavila svoje tri pesmi.

Utrinki z literarnega večera na LUA.V Ajdovščini je ob aktivnem društvu upokojencev začela delovati še Univerza za tretje življenjsko obdobje. Vanda se je z veseljem vključila v različne dejavnosti: igranje, petje, risanje in slikanje. To ji je odprlo vrata v nov svet. V samozaložbi je doslej izdala pet knjig. Ob tem je še risala, pisala, pela in igrala. V svojih delih se Vanda zaveda, da je ljubezen edina sila, ki ljudi povezuje med seboj, edina moč, za katero je vredno živeti. Vendar človek nikoli ni samozadosten. Zato mora imeti ob sebi ljudi, ki mu zaupajo, ga spodbujajo in bodrijo. Med te ljudi Vanda najprej občuduje in vključuje Ado Bačar. Z vsem navdušenjem je več let skrbela, da je njen Žar ogreval in povezoval ljubitelje lutkarstva in gledališča. Zelo hvaležna je tudi Klari Štrancar, ki ji je nesebično stala ob strani, jo spodbujala in ji pomagala tudi s prepisovanjem besedil. Pomembno vlogo pri objavljanju pesmi je imela  Ivana Slamič, ki ji je s svojim znanjem in kritiko pomagala, da so knjige izšle. 

V svojih delih Vanda rada poudari svoj značaj, tako v besedi, sliki in risbi. Predvsem upodablja ženske. Njene podobe so natančno izrisane pripovedi o razmišljanju, hrepenenju, o zamolčanih besedah in zatajenih čustvih. So pripovedi, ki jih zaznava tenkočutno srce. Podobe je postavila na ogled kot primer, da kultura in umetnost  nista vrednoti le akademskih elit, ki si ju ne morejo in ne smejo lastiti. Kultura in umetnost  živita med ljudmi in za vse ljudi; nastajata tudi med lonci, ustvarjajo ju moški in ženske, je bogastvo vseh srčnih ljudi. Ni na nas, da bi ocenjevali; zmoremo in znamo pa občudovati, spoštovati in si po svojih močeh prizadevati, da kultura in umetnost zaživita.

Pa še namig; kultura in umetnost sta ženskega spola, ustvarjalnost in sedanjost tudi. Zgodovinski prah je moškega spola in čas je, da gre ženski »jin« v korak z njim. Vloga ženske in ženski značaj pomenita začetek vsega in sta gibalo življenja. 

In življenje teče naprej. Vanda je srečna je, ker živi v lepem okolju. V avli Ljudske univerze Ajdovščina bodo še nekaj časa na ogled njena likovna dela, polepšajte si trenutek ali dva, povabljeni na ogled.

Alenka Nusdorfer 

Share