Sezona pohodništva in mnogih adrenalinskih športov v naših krajih traja skozi vse leto, tako kot aktivnosti gorske reševalne službe. Je pa reševanje v hladnejših mesecih precej bolj zahtevno. Ajdovska skupina gorskih reševalcev je zgolj na območju naše občine letos opravila že preko 20 intervencij, mnogi so namreč sprostitev iskali v hribih tudi zaradi aktualne zdravstvene situacije. O delu ajdovske ekipe Gorske reševalne službe Tolmin smo klepetali z Robertom Kovačem, vodjo skupine.
Reševanje v Gradiški turi Letošnjega maja je skupina obeležila 15. obletnico. Formalno je bila sicer ustanovljena leto kasneje, odtlej pa neprekinjeno deluje kot pomemben del Gorske reševalne službe Tolmin in rešuje na celotnem območju, ki ga ta služba pokriva. Organizirana je kot skupina v okviru KŠD Vrnivec s Ceste. Ekipa je posebnost v slovenskem merilu, saj ni običajno, da bi se sami od sebe zbrali entuziasti, ljubitelji gorništva. Povod za ustanovitev je bila potreba po tovrstnem reševanju, fantom pa je to pomenilo svojevrsten 
Reševanje s pomočjo helikopterja na Nanosu. izziv: »Pred 15 leti nas je bilo hribovcev alpinistov v Ajdovščini malo. Takrat smo bili v tistih letih, ko se je bilo treba odločiti – alpinizem ali družina. Tuji hribi so začele odpadati, pa smo preklopili na reševanje – nek izziv mora biti. Tudi gorsko reševanje je izziv, prav tako kot alpinizem.« Poleg tega pa je skupina tako močna predvsem, ker so dobri prijatelji, ki se družijo tudi v svojem prostem času in si med seboj brezpogojno zaupajo: »Jaz na vrv človeku, ki mu ne zaupam, ne bom šel.« Delo gorskega reševalca je naporno, predvsem pa zahteva ogromno znanja. Najprej je potrebno biti zelo dober gornik še bolje biti alpinist, sledi tri leta šolanja za gorskega reševalca, nato pa vsako leto obnavljanje licenc za letno, zimsko tehniko in za prvo pomoč. Izkušnje nabirajo z različnimi sodelovanji – vajami in akcijami – tudi na mednarodnem nivoju. Robert Kovač je alpinist, po gorsko-reševalnem izobraževanju pa je opravil še dve leti šole za inštruktorja, je namreč tudi v državni izpitni komisiji GRZS. Predvsem pa je za takšno delo potreben močan čut za sočloveka, hkrati je treba znati prenesti kri in poškodbe. Skupina ima za seboj zelo hude primere, ki pa ne smejo vplivati niti na delo, niti na presojo: »Ko dobimo poziv, je prva želja, da pridemo do poškodovanca čim prej in da mu pomagamo. Ni pa življenje vedno 
V zimskih razmerah je reševanje v gorah zelo zahtevno. tisto, ki se rešuje, rešuje se tudi hrbtenico, glavo in druge trajne poškodbe. Če padalec pade, plezalec omahne, je največkrat poškodovana prav hrbtenica. To so poškodbe, ki pri reševanju zahtevajo izredno znanje in predanost. Ne bom tega primerjal z operacijsko mizo, vendar, pri gorskem reševanju so takšni tereni, da včasih razmišljaš, kako boš sploh prišel do ponesrečenca, kaj šele kako boš pomagal s pravilnim pristopom.«
Okoli 20 do 30 % primerov reševanj je posledica slabe pripravljenosti ali pomanjkljive opreme ljudi, ki se odpravljajo v gore. Nesreča v gorah nikoli ne počiva, doleti lahko vsakogar, tudi izkušene. Je pa človek v gorah najbolj nevaren samemu sebi. 
Robert Kovač, vodja ajdovske skupine GRS Tolmin, nekje v bližini Kredarice čaka na helikopter. Kako na to gledajo reševalci? »Mi rešujemo, ne vprašamo zakaj, niti kdo, mi gremo. Se ne jezimo na tiste, ki delajo neumnosti, prav tako spoštujemo vse adrenalince, saj smo tudi mi sami adrenalinci,« pravi Robert in doda, da naj vsak najprej pomisli na varnost, saj je življenje ali pa hrbtenica ena sama: »Podcenjevanje hribov je izrazit slovenski šport. Sploh zdaj v času koronavirusa, ko ljudje nismo imeli kaj delat, so vzeli ene copate, pa pohodne palice in šli. Letos je bilo takih reševanj precej več, kot ponavadi.« Prav naši okoliški hribi so nevarni, zadnji dve intervenciji sta bili zelo zahtevni – v prvem primeru so iskali dva tujca, ki so ju našli tik pred nočjo na takem mestu, kamor gre še gams težko, prišla sta do brezen in nista znala nazaj. V drugem primeru pa so reševali padalca pod steno, napeljati so morali kar 250 metrov vrvi, da so sploh prišli do njega in ga spravili nazaj gor. Obe zgodbi sta se srečno končali. S hladnejšimi temperaturami prihajajo tudi zahtevnejša reševanja: »Pozimi so akcije psihično bolj zahtevne, saj na Trnovski planoti ponoči temperatura pade tudi pod – 10 stopinj in je zato treba priti do poškodovanca čimprej.«
Vipavska dolina, na pomoč gorskim reševalcem leti helikopter. Skupina je razmeroma dobro opremljena, kar pa je predvsem zasluga lokalne skupnosti: »Tukaj bi se zahvalil občini in županu, ki ima velik posluh za nas. Gorska reševalna zveza nas opremi do določene mere, vendar je to dolg proces in veliko denarja, vseh reševalcev je namreč 470.« Še posebej pa je Robert ponosen, da se jim je v zadnjih letih pridružilo veliko mladih, med njimi so štirje diplomirani zdravstveniki in štirje zdravniki, ter da imajo dve dekleti – zdravnico in diplomirano medicinko, v skupini sta tudi dva letalca reševalca, imajo pa še nekaj pridruženih članov, ki sicer niso pravi gorski reševalci, so pa pomemben del ekipe. Struktura različnih strokovnih profilov pomeni, da lahko delujejo zelo samostojno in neodvisno od ostalih reševalnih skupin. Po številu akcij se uvrščajo v gornjo polovico med vsemi gorsko-reševalnimi postajami v Sloveniji. Slovensko gorsko reševanje je tudi v evropskem merilu zelo cenjeno in zelo humano: »Mi vsakega ponesrečenca najprej „poštimamo“ nato dvignemo v helikopter ali drugače transportiramo do reševalnega vozila, pa naj bo to reševanje v steni, ali pa na lažjih terenih. V tujini pa rešujejo največ s podvezom.« So pa vse reševalne enote v sistemu zaščite in reševanja v naši občini zelo dobro povezane med seboj, kar krasi Ajdovščino, meni Robert: »Kadar je treba narediti intervencijo, ki jo ne more opraviti ena sama skupina, se povežemo in delujemo kot eden. Nikoli v 15 letih ni bilo nobenih težav.«
Gorski reševalci so nepogrešljiva nuja tudi na različnih pohodniških, športnih in drugih prireditvah, Ajdovci so zelo zaželeni, ker ima skupina svoje zdravnike. Še vedno pa je ta reševalna služba, tako kot mnoge druge, osnovana na prostovoljni bazi in le dobra volja delodajalca je, da reševalca spusti v akcijo. Ta odnos bi morala rešiti država, meni Robert, ki sam sicer nima težav, vendar ni smiselno, da mora reševalec prositi delodajalca, če sme iti reševat. Je pa gorsko reševanje način življenja: »Večkrat se je že zgodilo, da sem šel v hrib zasebno, pa nisem prišel do vrha, ker sem vmes reševal ljudi, tudi v zelo resnih situacijah.« Robert Kovač je svoje osebne cilje v tej službi na nek način dosegel. Za seboj ima krepko mlado ekipo vsakovrstnih strokovnjakov, ki jim popolna zaupa in jo spoštuje. Naučiti mlade in jim nato prepustiti odgovornost je tudi pomemben cilj GRS Slovenije, ne samo njegov. Naša odgovornost pa je, da se zavedamo zahtevnosti naših aktivnosti, pa najsi so to planinarjenje ali pa adrenalinski športi, in se jih lotevamo primerno opremljeni, predvsem pa z glavo.
