Na osrednji proslavi priznanja domačim kulturnikom

datum: 09.02.2015
kategorija: Novice

V Dvorani prve slovenske vlade se je prav na praznični 8. februar odvila osrednja kulturna proslava v naši občini, v organizaciji ZKD Ajdovščina. Praznične besede je pripravil operni pevec Marko Kobal, ZKD Ajdovščina je podelila letošnja priznanja kulturnim ustvarjalcem.

Letošnji slavnostni govornik prihaja iz glasbenih vod – Marko Kobal, doma s Cola nad Ajdovščino, je prvak SNG Opera in balet Ljubljana, lani je zabeležil 25-letnico uspešne pevske kariere, ki je bila na koncu leta okronana z nagrado Sama Smerkolja. Nagovor Marka Kobala ob kulturnem prazniku 2015 v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Na osrednji proslavi ob prazniku kulture v Ajdovščini so bila podeljena letošnja priznanja domačim kulturnim ustvarjalcem. Upravni odbor ZKD Ajdovščina je odločil, da letošnja priznanja prejmejo:

Kulturno umetniško izobraževalno društvo POC za izjemen prispevek k bogatitvi kulturnega življenja in ustvarjanja na področju likovne umetnosti;

Moški pevski zbor Srečko Kosovel, za izjemen prispevek k bogatitvi kulturnega življenja, utrjevanja in prenosa zborovske tradicije na mlade rodove;

Ada Bačar, za življenjsko delo na področju organiziranja, ohranjanja in posredovanja tradicije lutkovne in gledališke dejavnosti mladim in starejšim generacijam v Vipavski dolini.

Po podelitvi priznanj domačim kulturnim ustvarjalcem je sledila projekcija prvega slovenskega celovečernega filma, ki mu je pri nastanku pomagal tudi domači umetnik Veno Pilon, Na svoji zemlji.

Praznični govor Marka Kobala na osrednji slovesnosti ob kulturnem prazniku v občini Ajdovščina:

»… Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati djala, ko me je, dete, pestovala …«

Spoštovani gospe, gospodje, ustvarjalci, poustvarjalci, ljubitelji kulture, dober večer!

Počaščen sem, da ste me ob dnevu kulture povabili, da javno spregovorim. Obenem pa čutim tudi veliko odgovornost.

Marko KobalDanes je praznik, praznik vseh nas, 'ki v srcu dobro mislimo'. Navzven je ta praznični dan povezan s Prešernom, z imenom, ki nas, Slovence, povezuje – ne glede na vse, kar nas razdvaja. In res je ta naš praznik širšega pomena, lahko bi rekli – naddržavnega, saj v tem času, kar ga praznujemo, so bile z zemljevida sveta ene države izbrisane, druge so se rodile – praznik kulture – kot poseben dan – pa ostaja.

To je tudi praznik, ki nas spominja in opominja, da ne pozabimo naših prednikov, ki so skozi stoletja ohranjali slovensko besedo in pripadnost slovenstvu.

To je dan, ko se lahko spomnimo na to, da za preživetje niso dovolj samo materialne dobrine, saj: človek za polno življenje potrebuje tudi tisto – 'nekaj več'. Potrebuje nekaj, kar je z besedo težko opisati. Kar je treba doživeti in živeti.

Že Sveto pismo govori, da človek ne živi samo od kruha. Tudi kultura je tista, ki nas duhovno bogati in nam daje notranjo moč, ki jo v teh časih, ko smo opeharjeni za moralo in so vrednote poteptane, še kako potrebujemo. Tem vrednotam in moráli lahko rečemo tudi kultura.

Umetnosti se ne da meriti, zagotovo pa ne izmeriti. Ne da se je ukalupiti, kajti: potem to ni več umetnost! Umetnik biti – to je poslanstvo!

Ko sem pred petindvajsetimi leti prestopil prag ljubljanske Opere, včasih nisem mogel verjeti svojim ušesom, ko sem po hodnikih, v bifeju, za odrom in tudi na odru slišal več tuje govorice kot slovenskih besed. Slovenska beseda je bila velikokrat v manjšini, in to v slovenskem narodnem gledališču. Beseda, ki bi morala biti v nacionalnem teatru sveta in spoštovana.

Takrat sem se spomnil rodne Primorske, ki je v času fašizma doživljala in preživela potujčevanje in sramotenje slovenskega jezika. Sam tega, hvala bogu, nisem izkusil. Te grozote so doživeli naši predniki, ki so že po rojstvu čutili, da morajo ohranjati slovensko pesem in slovensko besedo. Svoj materni jezik. Saj: jezik je globoko ukoreninjen v naših srcih, le poslušati, ga slišati in negovati ga je treba.

Je že res, da se svet spreminja, da govorimo o globalizaciji ter pretoku ljudi in kultur. Vendar: trdno verjamem in prepričan sem, da mora biti slovenska beseda na slovenski zemlji prva, da mora »stati inu obstati …«

Kdo je ohranil skozi stoletja slovensko besedo in kulturo?

Zavedni Slovenci so bili to; razumniki, rodoljubi, ki so s ponosom zaorali in posejali seme slovenske besede globoko v rodovitno in plodovito zemljo. Ta je skozi stoletja rasla in se plemenitila.

Naj na tem mestu poudarim naše zavedne ljudi s podeželja. Prav na podeželju se je ohranjal še pristnejši stik s slovensko besedo in skoznjo tudi z ljudsko kulturo. Tu se je govorilo, pelo pripovedovalo in molilo v domači besedi, kar ne moremo vedno reči za prebivalstvo v mestih. In prav iz teh temeljev je zrasla tudi tako imenovana 'višja kultura'.

Torej: ni vedno vrhunska umetnost tista, ki ohranja identiteto naroda in jezika. Prej obratno!

Če pogledam na področje visoke profesionalne kulture, se ne morem izogniti temu, da človek ni več na prvem mestu. Premalo je povezanosti in iskrenega prijateljstva. Recimo, po uspešni premieri je premalo pristnega veselja in spontane želje, da bi to radost v svoji duši delili z drugimi. Saj: deliti pomeni dajati!

Sprašujem se, kakšno bodočnost imajo mladi solisti, bodoči umetniki in protagonisti, ki nas bodo nasledili. Kajti: ni več zaposlovanja za nedoločen čas. Ni več posluha za mlade umetnike, ki bi se razvijali postopoma in utrjevali svoje znanje skozi daljše časovno obdobje. Imamo zakone, podzakone, razne akte … imamo pa tudi bodoče vrhunske umetnike, ki z veliko nestrpnostjo čakajo na svojo priložnost, da se dokažejo. In – vsak od nas živi le enkrat, čas pa odteka …

Kaj nam pomagajo vse akademije in profesorji, če tem prihodnjim umetnikom ne damo priložnosti, če jih ne spodbujamo k napredku …

So tudi lepi trenutki, ki se jih z veseljem spominjamo, ko vidimo zadovoljne in nasmejane obiskovalce kulturnih dogodkov, ko vemo: prejeli so nekaj nematerialnega, nekaj česar se ne da kupiti.

Včasih se mi zdi, da kulturne dejavnosti na amaterski ravni ponujajo veliko več zadovoljstva, tistega pristnega, notranjega; veliko več se pri teh druženjih sklene trdnih prijateljstev, ki včasih ob kakšnem kriznem trenutku obstoja zbora ali kakšne druge kulturne skupine ne dovoli, da bi se prekinilo nekaj, za kar so žrtvovali toliko sebe in časa. V takih skupinah in med takimi ljudmi se stkejo vezi, ki ostanejo za celo življenje, saj jih povezuje lepota, ki so jo skupaj doživeli.

Na amaterski umetniški ravni človek ostaja človek, kar je najpomembnejše in daje upanje, da se bo ohranilo čim več tiste kulture, ki zajema širši krog ljudi. Ti imajo voljo, si vzamejo dragoceni čas, da lahko gojijo nekaj, kar bo ostalo našim zanamcem, kar nas ne bo izbrisalo v pozabo.

Tem ljudem je treba dati hvalo in pohvalo: za požrtvovalnost in iskrenost pri ohranjanju kulturnega življenja.

Seveda za to, da lahko ustvarjamo in kulturo gojimo, potrebujemo tudi posluh ljudi, ki odločajo, bodisi na lokalni ali državni ravni. V naši občini pogrešamo kulturni dom, dom, ki bi združeval in povezoval vse kulturne dejavnosti, ki so prisotne na tem območju. Preveč imamo trgovskih centrov in nakupovalnih središč, ki ponujajo le materialno zadovoljstvo.

Vendar: če se ozremo samo po Vipavskem: ponosni, veseli in hvaležni smo lahko vsem tistim, ki so se, in se žrtvujejo, da je tod toliko kulture. Kulture, ki je naš ponos in se lahko primerja s kulturo mnogo večjih narodov.

Primorska je dala naši širši domovini veliko umetnikov, ki so znali in imeli kaj pokazati. Dala ji je nekaj, česar ji nobena druga pokrajina ne more dati. Primorci smo drugačni in imamo drugačno dušo: bolj mehko, bolj mediteransko; hkrati bičano od burje in mraza. Zato je ta duša dobrotljiva, širokogrudna in vztrajna!

Bodimo ponosni na svoj jezik in domovino.

Bodimo ponosni na kulturo, ki žlahtni našo prelepo Vipavsko dolino in na našo Goro.

Bodimo ponosni, da smo Primorci in da zmoremo vse tisto, kar zmorejo veliki.

Želim si, da bi današnja kulturna prireditev vgradila vsaj majhen kamenček v mozaik ohranjanja identitete jezika in kulture nasploh, nam in našim zanamcem.

Vsem nam pa želim, da bi jezik in kultura na Slovenskem imela zmeraj tisto mesto, ki si ga zaslužita.

Hvala!

Marko Kobal

< nazaj na prejšnjo vsebino