70 let spomina na požig vasi Cesta

datum: 13.06.2014
kategorija: Novice

»Kadar čez gozdove rjovejo viharji, drevesa se svojih korenin zavedo-…« (M.Bor)
O, pa kako rjovejo viharji, čez to pest ljubljene zemlje in še bolj čez tiste, ki jo čisto zares, takole brez posebnega vpitja, ljubijo in še vztrajajo v njej in z njo… Kako je nastala, ta naša ljuba vas, je dolga in zelo zanimiva zgodba in morda že tolikokrat predelana, da jo že jaz malce različno povem vsakemu vnuku. Da smo bili Cestnarji od nekdaj posebneži, je resnica ali pa ne, saj danes tako težko ločiš eno od drugega. Posebno, ker nas je avtohtonih vaščanov komaj še za vzorec.Tistim, ki smo tu doma s srcem in ne samo ker tu pač slučajno stanujemo, je bil vedno svet spomin na dan, ko je gnev, ki preraste razum, malo vas upepelil njene prebivalce razselil ali odvlekel v taborišča.

Ko sem se, prvič po morilski ujmi žleda, vozila s sinom skozi umirajoča drevesa, mi je bilo tako hudo, da bi kričala ali jokala, ob tistem, kar so bili še včeraj naši bohotni gozdovi. Je bilo pred sedemdesetimi leti tako mojim ljudem?

Le nekaj dni preden je Evropa, ob izkrcanju zaveznikov v Normandiji, vztrepetala v upanju, da bo svetovne morije konec, je sovraštvo, ki običajno nima ne vzroka in ne meje, vklenjeno v tako ali drugačno vojno, upepelilo majhno vas pod Čavnom. Sem prvi povojni otrok te vasi. Morda se me zato tako trdno drži nekakšen pečat. Nečesa rojenega iz pepela, prečiščenega v bolečini in vendar nikoli dovolj očiščenega strahu in dvomov?

Cestnarji že desetletja praznujemo spomin na dan, ko je bilo naselje uničeno življenje poteptano, upanje skrotovičeno pohabljeno do brezupa. Jokala so srca za mrtvimi, odpeljanimi v taborišča, za skromnimi domovi. Nekdo pa jim je stal ob strani. Dušni pastir, župnik Andrej Simčič. Ta naš Čedermac ni študiral visokih teoloških ved v Rimu, ni gradil mogočnih cerkva, nič takega ni delal, da bi ga slavili v zgodovini. Je »samo« učil ljudi lepote njihovega jezika in ljubezni. Sirote iz požgane vasi je naselil v »kaplaniji« in jim pomagal da bi preživeli, pa ponudil sebe, namesto mater, ki so bile dodeljene za Auschwitz, zastavil vse svoje znanje in moč, da bi reševal in pomagal. Pastir, ki je poznal in ljubil svoje ovce, jih vodil na zelene pašnike pesmi, ponoči k Sv. Petru sredi dobraveljskih polj, da bi jih fašisti ne slišali ujete v melodijo in nežnost lastnega jezika. S čudenjem sem poslušala pripovedovanja o njem, ga kot otrok doživljala njega in drage brate kapucine, ki so takrat zelo resno jemali Jezusovo zapoved: "Kot jaz vas ljubim se ljubite."

Sedaj je s skromnim obeležjem navzoč v tej vasi. Še bolj naš, kot je že bil.

Da je slavje sedemdesetletnice bilo prirejeno vsem okusom, to bi si upala trditi. Za pomoč pri organizaciji gre zahvala vsem tistim krajanom Ceste, ki so v izvedbo prireditev vložili svoj čas in znanje, ter vsem sponzorjem, ki so sodelovali z materialnimi prispevki. Za glasbeni del, ki se začel v petek zvečer s skupino MAMBO KINGS, je skrbel Damjan Čoha, Damfest. V soboto popoldne smo v prostoru KS Cesta odprli stalno razstavo »Spominski in fotografski drobci o vasi Cesta, Cestnarjih in bližnji okolici, med letoma 1918–1960«, ki jo je oblikoval Bogomir Remškar, na novem 4-steznem balinišču pa so se pomerili balinarji vseh generacij. Sobotni večer se je nadaljeval s srečanjem starejših občanov in zaključil s sedaj že tradicionalnim ocenjevanjem vin cestnarskih vinarjev.

Nedeljsko dopoldne in del popoldneva je bil v znamenju dobrodelne prireditve Mavrični dan za Reneja, okrog poldneva pa so v našo vas prihrumeli »rdeči konjički«. Shod oziroma mimohod Ferrarijev, ki ga je organiziral naš sovaščan Robert Stopar, je navdušil, moške in ženske, mlade in manj mlade. Posebej dih jemajoča je bila vožnja Ferrarijevega bolida formule 1, model 2006, ki ga je v tistem obdobju vozil Michael Schumacher.

Višek krajevnega praznika je bil seveda kulturno obarvan. Vsak od najmlajših, pa do naše veteranke Jožice Pipan, bi zaslužil posebno pohvalo. Vokalna skupina Fantje s'pod velba je že tako naša, da si brez nje ne moremo zamisliti naše proslave. Na svojo sovaščane sem bila ponosna, ko so me gostje, tudi iz tujine, spraševali, če so profesionalci, pa sem jim ponosno odgovorila da so vsi amaterji in vaščani Ceste. Priznati moram, da so tudi mene spravili do solz. To niso bile besede vržene v dim in brcanje v meglo. To so bili koščki življenja darovani, v čudovitem nastopu učencev Podružnične šole Vipavski Križ, pod vodstvom učiteljice Nataše Valič, v plemeniti melodiji Aljaža in Maje Kalin Kante, v besedah recitatorjev, ki ti sežejo naravnost v srce, v razigranem nastopu »otroške gledališke skupine« in v sporočilih govorcev, ki te potegnejo v dogajanje.

Predsednik KS, Erik Štrukelj, nas je pozdravil s spodbudo, k svetlim in dobrim mislim. Seveda nas je posebno navdušil naš slavnostni govornik Alojz Bizjak - Lojze Bezletov, živa priča takratnega dne, partizanski učitelj in velik ljubitelj naše besede. Da je v tistih podivjanih časih učil lepote jezika se mu še sedaj pozna. Mislim, da bomo takih učiteljev na slovenskem kmalu spet potrebovali, če bomo hoteli vsaj okusiti slast in lepoto, zvenečo milino tistega, kar nam je Bog položil v usta z materino besedo!

V prelepem sočnem jeziku, ki ga danes skoraj ne zaznamo več na večjih prireditvah, nam je predal dragoceno dediščino, svoje žive spomine na tisti dan. Govor vam z veseljem posredujemo, ker mislimo, da je to dragocenost, ki ne sme iti v pozabo - kliknite na to povezavo.

Ko nas je pozdravil še župan Marjan Poljšak, je zazvenela Primorska himna. Mislim da še nikoli tako prisrčno in iz tolikih ust, kakor letos. Po proslavi je sledilo druženje in ples za vse generacije.

V ponedeljek, 2. junija, prav na obletnico spomina na požig, je bila pri vaški kapelici spominska sveta maša, ki sta jo darovala naš župnik, brat Vlado, in brat Placid. Po maši smo v sprevodu odšli do spomenika žrtvam, kjer smo blagoslovili spominsko obeležje, posvečeno župniku Andreju Simčiču. Obeležje je izdelalo in darovalo podjetje Marmor Granit Mužina, Selo, za kar smo jim Cestnarji iskreno hvaležni.

Po blagoslovitvi plošče, smo se preselili še v zaselek Otkovše, kjer smo odkrili in blagoslovili leseno spominsko tablo, v spomin na pokojno Pavlo Bizjak, ki je tistega nesrečnega dne leta 1944 zgorela v lastni hiši.

Jožica Pizzoni

< nazaj na prejšnjo vsebino