Proslava ob dnevu državnosti v Ajdovščini v znamenju 20. obletnice praznika

datum: 21.06.2011
kategorija: Sporočila za javnost

18. junija 2011 je v Dvorani prve slovenske vlade v Ajdovščini potekala osrednja občinska slovesnost ob dnevu državnosti, katerega vseslovenska praznovanja so v letošnjem letu, ko praznujemo 20 let državnosti, še toliko bolj slovesna in bogata. Uro pred proslavo je pri stavbi Mlinotesta potekalo še odkritje spominskega obeležja, v avli Dvorane prve slovenske vlade pa je bila tega dne odprta tudi razstava, ki prikazuje čas osamosvajanja v Vipavski dolini ter bo na ogled najmanj do konca junija.

Proslava ob dnevu državnosti, Ajdovščina, 18. junij 2011

Slavnostni govor, ki ga je za osrednjo proslavo pripravil Drago Vidrih, v času osamosvajanja načelnik Manevrske strukture narodne zaščite za Severno Primorsko ter kasneje vodja koordinacijske podskupine, danes podžupan Občine Ajdovščina, v celoti objavljamo v nadaljevanju.

V kulturnem programu proslave so sodelovali Moški pevski zbor Srečko Kosovel z dirigentom Matjažem Ščekom, šolarji iz OŠ Šturje ter plesalka Senka Božič iz Ajdovščine ter navdušili polno dvorano obiskovalcev. Kosovelovci so za to priložnost pripravili izbor lepih slovenskih pesmi. Osrednji kulturni del se je pričel s projekcijo fotografij iz časa osamosvajanja na Vipavskem, izbor je pripravil Primož Brecelj. Telovadci iz šturske šole pod vodstvom učitelja

Toneta Vidmarja so skozi gimnastične vaje na bradlji simbolično prikazali disciplino in moč, mali folkloristi so pokazali tradicionalne običaje, umetnost pa je skozi plesni nastop na zelo simbolično melodijo pričarala Senka. To so tiste vrline, na katerih temelji naš narod, je želela sporočiti slovesnost, ki jo je odlično povezala voditeljica Mateja Česen, doma iz Planine pri Ajdovščini. Ideja, scenarij in režija pa so bile delo Sande Hain.

Še pred osrednjo proslavo je potekala krajša slovesnost ob odkritju spominskega obeležja na stavbi Mlinotesta, ki bo spominjalo, da se je v času pred osamosvojitveno vojno tam hranilo orožje Teritorialne obrambe. Zbrane je najprej pozdravil Ivo Marc, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Ajdovščina – Vipava. Slavnostni govor je imel polkovnik Emil Velikonja, v času osamosvajanja komandant občinskega štaba TO, v imenu podjetja Mlinotest pa spregovoril Jože Krečič, takrat (in še do nedavnega) vodilni delavec Mlinotesta, leta 91 pa tudi eden izmed poveljujočih v občinskem štabu TO. Za kulturni okvir pa je odlično poskrbela vokalna skupina Šumljak iz Budanj.

Obe slovesnosti ter razstavo so skupaj pripravili Občina Ajdovščina, Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo in Združenje Sever. Razstavo v avli dvorane si še vedno lahko ogledate – v času prireditev v dvorani ali pa po vnaprejšnjem dogovoru preko GSM 041-478-388 (Angel Vidmar).

Slavnostni govor na osrednji občinski proslavi ob dnevu državnosti
18. junij 2011, Dvorana prve slovenske vlade Ajdovščina

Spoštovani sobojevniki, župan Marjan Poljšak, veteranke in veterani, občanke in občani, v imenu občine Ajdovščina najprisrčneje pozdravljeni!

Morda se vam zdi čudno, da na današnji slovesnosti posvečeni Dnevu državnosti in 20. obletnici vojne za Slovenijo, nastopam v veteranski uniformi. S tem dejanjem želim dati podporo in priznanje vsem udeležencem priprav na vojno in same vojne, ki so žal prevečkrat zamolčani, mnogi med njimi tudi brez statusa, čeprav so si ga zaslužili.
Pred dnevi sem po radiu poslušal oddajo, v kateri me je kot strela z jasnega udaril stavek: "in potem je prišla nova država". Žal je to potrditev vseh mojih prej izrečenih besed. Da pa le ni bilo vse tako enostavno in samoumevno vam želim predstaviti v naslednjih nekaj minutah.
Vsem nam so še zelo dobro znani dogodki sredi in konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. To so sklepi srbske akademije znanosti in umetnosti, skupna jezikovna jedra, dogodki na Kosovu, mitingi, Cankarjev dom itd. Skratka razmere so se na notranjepolitičnem jugoslovanskem področju vse bolj zaostrovale, srbski nacionalizem pa je vse bolj žugal neposlušni Sloveniji.
V takih razmerah so bile izvedene tudi prve večstrankarske volitve v Sloveniji, ki so presekale dotedanji sistem in prinesle zmago opoziciji z Demosom na čelu.
To novo slovensko vodstvo je vseskozi vedelo kaj hoče in se na vsa dogajanja, probleme in težave odzivalo izjemno modro in učinkovito. To tudi najlepše potrjujeta dva, po mojem mnenju pred osamosvojitvijo izstopajoča dogodka. Prvi je bil preprečitev mitinga resnice 1. decembra 1989 , kjer je takratna milica odigrala eno najpomembnejših nalog v naši novejši zgodovini. Drugi pa je 17. maj 1990, ko je bivša JLA dobesedno razorožila slovensko TO. Omenjeni datum ni bil izbran naključno, saj sovpada z imenovanjem nove slovenske vlade. Pri nas, v Ajdovščini in na Severno

Primorskem, smo imeli veliko večino orožja spravljenega v skladiščih JA, tako da smo po že znanih ukazih tega dne ostali brez vsega.
Člani štabov TO in verjetno velika večina državljanov Slovenije smo se takrat počutili prizadete in ponižane. Čutili smo, da je treba nekaj storiti, saj smo se brez orožja in opreme počutili drugorazredni častniki.
Ob takem vzdušju in debatah s sodelavci, mi ni bilo težko sprejeti zahtevne in tajne naloge, ki mi jo je predstavil in ponudil Tone Krkovič.Manevrska struktura narodne zaščite je s tem dejanjem prestopila meje Severnoprimorske pokrajine. Ker je šlo v tistem času za prevratniško dejavnost z vsemi možnimi posledicami sem začel plesti mrežo pri sodelavcih in ljudeh, ki sem jim popolnoma zaupal in seveda so morali oni zaupati meni.
Kot se za obletnice spodobi je prav, da obudimo spomin na dogajanja pred dvemi desetletji. In ker sem bil od vsega začetka, to je od priprav na osamosvojitev do vojne, aktivno vključen v dogajanja, sem se odločil, da vam nocoj ponudim moje videnje in vlogo v tistih usodnih dneh naše domovine.
Kot sem že omenil smo bili v mesecu maju popolnoma razoroženi. Zato je bila naša naloga organizirati mrežo najzaupnejših sodelavcev, priskrbeti si čim več orožja in spremljati vse aktivnosti nasprotnika.
O vseh aktivnostih in nalogah, ki smo jih v pokrajinah vodili in izvajali sem moral osebno do dvakrat tedensko na nočnih sestankih v Ljubljani poročati načelniku Krkoviču in obema ministroma Janši in Bavčarju. Tu smo se tudi dogovarjali za izvajanje nadalnjih nalog, ki pa niso bile časovno opredeljene s tedni in meseci, kot smo bili takrat navajeni, ampak z dnevi in celo urami.Na enem od takšnih sestankov smo se seznanili tudi z predstavniki milice,s katerimi smo v pripravah in med vojno izredno dobro sodelovali..
Za mnoge med nami je bil september 1990 najmanj tako naporen kot kasnejša vojna. Zelo lepo je bilo delati s sodelavci, ko smo vozili orožje iz kočevskih gozdov ,še lepše pa, ko so vsak dan poročali koliko orožja in streliva so ukradli iz lastnih skladišč pod strogim nadzorom J A. Ni bilo enostavno, večkrat smo se znašli v različnih kritičnih situacijah, vendar smo vedno znova ugotavljali, da začne človek hitro trezno in preudarno delovati šele ko mu gori pod nogami.
Sam sem bil nad potekom dogodkov, organizacijo in angažiranjem ljudi nadvse zadovoljen, saj mi ni nihče odrekel sodelovanja ter niti ena hiša in delovna organizacija zavrnila skladiščenja oziroma hrambe orožja.Najbolj važno pa je bilo to, da je akcija potekala v popolni tajnosti in ni bila nikoli ogrožena.
Na podlagi vseh teh aktivnosti smo na Severno primorskem konec septembra 1990 imeli 498 kosov orožja in prav toliko ljudi pripravljenih za akcijo. V Sloveniji pa je znašalo to število okrog 22000 oboroženih pripadnikov MSNZ.Seveda smo računali tudi na lovsko orožje in oborožitev milice, vendar ga zaradi zakonskih omejitev in mednarodnih konvencij nismo smeli vključevati. Na podlagi teh podatkov, ko smo na eni izmed nočnih sestankov osebno poročali predsedniku takratne skupščine g. Bučarju, ni bilo težko predlagati sklepa o razpisu referenduma in ostalih osamosvojitvenih aktivnosti.
V začetku oktobra je prišlo do znane zasedbe republiškega štaba TO in formiranja naših štabov z našimi poveljniki. V tem času smo večkrat prejemali dvojne ukaze ki so si bili največkrat diametralno nasprotni.Zato so za nas, ki smo delali skupaj z aktivnimi častniki na Ajševici postale razmere nevzdržne, saj smo eni priznavali slovensko predsedstvo, drugi pa jugoslovansko. Zato smo se konec oktobra tajno preselili iz Ajševice na UNZ v Novo Gorico, kjer smo se stiskali v pretesnih prostorih, a počutili smo se kot doma.
Ta poteza se je kasneje pokazala kot zelo koristna saj smo bili med vojno tudi sodelavci v koordinacijski podskupini, ki je vodila in usklajevala vse aktivnosti v naši pokrajini. Glede na to , da smo bili vsi člani zbrani praktično na istem mestu je bilo sodelovanje med vsemi sodelujočimi v odporu izredno dobro in učinkovito.
Vsa usposabljanja spomladi 1991, ki jih ni bilo malo, smo izvajali izključno "rezervni častniki". Tako smo tudi izjemno dobro izpeljali vajo PREMIK 91, ko smo v mesecu marcu izvedli mobilizacijsko vajo bataljona na območju Vogrskega in ga prepeljali na Dolenjsko. Udeležba na mobilizaciji je bila izjemno dobra, aktivnosti z vajami med potjo zelo intenzivne in zavzete, čudovit je bil sprejem na Dolenjskem. V takratni "strokovni javnosti" je prevladovalo mnenje, da slovenski rezervni častniki sami take vaje nismo sposobni pripraviti in izpeljati, toda pokazalo se je ravno nasprotno, vključno s kasnejšo vojno.
Ob tem je treba poudariti, da so poleg te vaje, ki prvič ni obravnavala sovražnika na zahodu ampak obratno, potekala intenzivna usposabljanja enot TO in Milice na vseh področjih in nivojih in to celo jesen in polletje 1991. Omejitev je, vsaj v TO, bila v pomanjkanju orožja, tako da so si ga mnoge enote izmenjale med seboj, ko so eni zaključili z usposabljanjem drugi pa pričeli. Na srečo se je to pomanjkanje do vojne vsaj delno ublažilo z novimi dobavami.
In potem je prišel 26. junij 1991, "dan prej", kot so zapisale Primorske novice in "dan prej" kot nam ga uradna politika priznava, ko so tanki krenili iz vrhniške vojašnice proti Ljubljani. Kolona bojnih oklepnih vozil je poskušala preko Rebrnic prodreti v Vipavsko Dolino, druga kolona, tankovska, pa je prodirala preko Nanosa tudi proti Vipavski Dolini. Presenečenje, nejevera, vprašanja, onemelost. Kaj se je zgodilo? Naša armada gre nad nas s tanki? In potem celo streli in zajetje talcev v Vrhpolju. Nekdanji sosed se je spremenil v tujca, prijatelj pa v nasprotnika. Ni bilo treba posebnih dogovorov, analiz, priprav in prepričevanj. Odločitev je padla takoj: To ni več naša armada! V sebi smo začutili bridkost. Kaj pravzaprav hočejo? Tako ne bodo delali z nami. Nekaj moramo vendar storiti!
In ljudje so šli pred tanke. V Vrhpolju, Dolenjah, na Ustjah, v Velikih Žabljah, Zaloščah, Dornberku, Volčji Dragi, na Cijanovem križu, Rožni dolini. Odločno brez posebnih priprav – v kratkih hlačah, majicah, marsikje kar z natikači na nogah, so zaustavljali in na več mestih tudi zaustavili tanke. Kako naj poimenujemo to njihovo odločitev in ravnanje? Je bila to nepremišljenost, predrznost, neumnost? To je bila preprosta, v srce vsajena ljubezen do domovine, ko je ogrožena in nam Primorcem dobro znana. Domovina jih potrebuje, domovino morajo braniti. Izjemno veliko so prebivalci ogroženih krajev v tistih dneh storili za to, da so se vojaki potem skoraj povsod, ob najmanjši grožnji, kar predali. Ljudje so vojakom prodirajočih kolon dali vedeti, da ne delajo prav, da so oni sedaj postali nasprotniki, celo sovražniki. Vojakom so poveljniki ob začetku pohoda rekli, da gredo branit domovino na zahodno mejo. Torej, tudi ljudi. In ti ljudje, ki so jih šli "branit", so jih namesto s kruhom in vinom pričakali z zmerjanjem, kamenjem in molotovkami. Ob prihodu na mejna prehoda Vrtojba in Rožna Dolina jih je pričakala razjarjena množica, ki jih je kar obkolila. S kričanjem, zasramovanjem in sovražnostjo so ljudje dali vojakom jasno razumeti, kaj si o njih in njihovem početju mislijo. Vojaki so bili popolnoma zbegani, zato je toliko bolj razumljivo, da so se v Rožni Dolini predali brez kakega pravega odpora, v Vrtojbi pa celo brez enega samega izstreljenega naboja, ravno tako pa je bilo tudi na Robiču in Učeji. Pa povejmo, da je v tistih dneh bilo povsod na Severno Primorskem veliko tujih novinarjev. Izjemno pomembno je bilo, da so tudi oni videli, da je upor domačinov proti armadi spontan, da so se ljudje uprli sami. Tuji novinarji so to poročali v svojih domačih medijih in svet je spoznal, da v Sloveniji ne gre le za vodstvo v Ljubljani, ki naj bi bilo proti nekdanji skupni državi, pač pa je ta odpor širši. Preprosto: Narod se je uprl.
V najbolj kritičnih dneh osamosvajanja od 26. junija pa do 7. julija 1991 je veliko vlogo odigrala samoiniciativnost in iznajdljivost posameznikov in vodstev v Milici, Teritorialni obrambi, carini, v občinskih upravnih organih, vodstvih občin in Krajevnih skupnostih ter mnogih delovnih organizacijah, ki so nam brez oklevanja dali na razpolago vsa razpoložljiva sredstva.
O vsem tem povedanem po še najbolj govori razstava, ki si jo ob tej priliki lahko ogledate v avli. Nastala je z združenimi močmi obeh veteranskih organizacij.
Mnogi nam vojne še danes ne priznavajo, vendar moram povedati, da je za mnoge med nami trajala veliko dlje, to je od razorožitve 17. maja 1990, do odhoda zadnjega vojaka 26. oktobra 1991.
Včeraj popoldne sem se udeležil proslave na Voglarjih, kjer smo med vojno imeli enoto za zveze. Med ostalimi nas je pozdravil domačin, ki bo čez par dni praznoval 100. letnico. Povedal nam je, da se je leta 1943 na istem mestu zbrala skupina fantov in skupaj odšla v partizane. S solzami v očeh nam je čestital, da nam je leta 1991 uspelo tisto kar njim ni. Naša generacija je tako imela srečo in čast, da je združila energijo in hrepenenje skozi stoletja po samostojni državi, kar nas preveva z neizmernim zadovoljstvom.
Povedati moram tudi, da je bilo pri nas mogoče malo manj dima in ognja, kot bi mnogi želeli. Toda s strpnim in preudarnim ravnanjem smo dosegli vse zastavljene cilje in naloge in kar je najvažnejše brez žrtev na naši strani, na kar smo lahko še posebej ponosni.
In na koncu moram poudariti, da smo branitelji, aktivni udeleženci vojne za samostojno Slovenijo in verjetno večina prebivalcev danes razočarani. Saj se nismo borili za državo s tolikimi krivicami, nanadzorovanim bogatenjem določenih elit in brezpravjem.Imeli smo priliko učiti se in sprejeti najboljše rešitve iz drugih držav in zadržati vse dobro, kar smo prinesli s seboj. Na žalost smo padli pod prevelike vplive in prenašali tuje sisteme k nam, ki pa se niso obnesli. Zato globoko upam, da nam ne bo potrebno delati popravnega izpita.

Vsem še enkrat hvala.

Ajdovščina, 18. 6 2011

Drago Vidrih

foto: Nevenka Vidmar, Gregor Humar in Jožko Člekovič

< nazaj na prejšnjo vsebino