Kulturni praznik v Ajdovščini v znamenju vrhunskih domačih umetnic

datum: 10.02.2011
kategorija: Sporočila za javnost

Na praznični večer, 8. februarja 2011, smo v Ajdovščini obeležili slovenski kulturni praznik. Praznične besede je pripravil eden pomembnejših domačih sodobnih kulturnih ustvarjalcev, ki s svojim delovanjem dviga nivo ajdovske kulturne ponudbe, brusi okus vedno številčnejše domače gledališke publike in nasploh navdušuje s kreativnostjo, izvirnostjo ter sporočilnostjo svojega dela. Profesor slovenščine na OŠ Danila Lokarja Ajdovščina Peter Avbar na mlade prenaša tudi svojega ustvarjalnega duha. V nagovoru se je dotaknil mnogih kritičnih točk ajdovskega kulturnega dogajanja, ki je po njegovem mnenju zelo pestro in raznoliko ter bi si zaslužilo boljše pogoje ustvarjanja – v celoti ga lahko preberete na koncu tega zapisa.
Umetniški program proslave sta oblikovali dve vrhunski domači glasbenici – sopranistka Katarina Perger in pianistka Sara Rustja. Dobri dve stotniji obiskovalcev sta z dolgimi aplavzi nagradili tako Petrove besede, kot obe vrhunski umetnici.

Katarina Perger je leta 2006 končala študij petja na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, v razredu profesorice Annemarie Zeller. Nastopila je že na mnogih domačih in mednarodnih glasbenih festivalih in opernih koncertih. Posebej odmeven je bil nastop z madžarskim Simfoničnim orkestrom Pecs leta 2002 v portoroškem Avditoriju. Kar troje novoletnih koncertov je oblikovala skupaj z orkestrom Camerata Labancesis iz Ljubljane, nastopila je z orkestrom Tehnične univerze z Dunaja, simfoničnim orkestrom Filarmonia Veneto iz Trevisa, tu je lani sodelovala tudi z Orchestra Giovani Archi Veneti Treviso.

Kulturni praznik v Ajdovščini 2011, Katarina Perger

V mariborski Operi in v sodelovanju z drugimi slovenskimi in tujimi glasbenimi zasedbami je pela pomembne vloge opernih predstav in musicalov. Nastopa ob obiskih tujih državnikov v Sloveniji, gostovala je že v mnogih državah. V mesecu marcu pa se bo ponovno predstavila na domačem odru, na rednem koncertu glasbenega abonmaja ZKD Ajdovščina. Katarina Perger je na slovesnosti ob kulturnem prazniku ob himni zapela uglasbeno Prešernovo pesem Nezakonska mati, na klavirju jo je spremljal prof. Tadej Horvat.

Sara Rustja je svojo glasbeno pot začela v glasbeni šoli v Ajdovščini, nadaljevala v razredu ruskega pianista prof. Sijavuša Gadžijevega ter v njegovem razredu, v okviru Slovenskega glasbenega centra E. Komel v Gorici v Italiji zaključila nižjo glasbeno šolo. Šolanje je nadaljevala na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, kjer je, vzporedno z odličnim uspehom na Škofijski klasični gimnaziji v Vipavi, z odliko maturirala. Po končani gimnaziji se je vpisala na Akademijo za glasbo v Ljubljano, v razred pianistke in redne profesorice Dubravke Tomšič Srebotnjak. Pod njenim mentorstvom je letos diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani z najvišjo oceno.
Njeno glasbeno udejstvovanje poleg koncertov vključuje tekmovanja. Prejela je mnoge prve in najvišje nagrade na tekmovanjih: »Concorso internazionale per giovani strumentisti« v Vidmu (Italija), tekmovanje »Concorso nazionale di interpretazione musicale« v Genovi (Italija), Tekmovanje mladih pianistov primorske v Kopru, državno tekmovanje pianistov Slovenije »TEMSIG«, mednarodno klavirsko tekmovanje »Concorso internazionale per giovani pianisti 'Citta di Minerbio'« (Italija) ... Na Razpisu za snemanje projektov in posameznih skladb Radia Koper je bila izbrana za studijsko snemanje na Radiu Koper, za radio Slovenija ARS je posnela več samostojnih recitalov, leta 2008 pa je postala nagrajenka tekmovanja evropske fundacije Yamaha, ki vsake štiri leta enemu izmed slovenskih pianistov podeli enkratno štipendijo. Za izvedbo Ravelovega Koncerta za klavir in orkester v G – duru z orkestrom Slovenske filharmonije je prejela Prešernovo nagrado.

Sara kot solistka in kot članica komornih zasedb nastopa na mnogih odrih pri nas in v tujini. Nastopala je za kulturne ustanove po celi Sloveniji (Nova Gorica, Ajdovščina, Sežana, Koper, Postojna, Vrhnika, Ljubljana, Celje, Maribor, ... ). Kot petnajstletna je z mednarodnim simfoničnim orkestrom Alpe Adria izvedla Mozartov koncert za klavir in orkester št. 9 v Es – duru in nastopila na turneji po Sloveniji in Italiji, igrala je s simfoničnim orkestrom Domžale Kamnik in s Simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije v veliki dvorani Slovenske filharmonije.
V letu 2009 je nastopila na treh koncertih Jubilejnega abonmaja Akademije za glasbo Ljubljana pod pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije, Danila Turka, na katerem so se predstavili najboljši študentje ljubljanske Akadamije. V decembru je na povabilo Glasbene mladine Španije odpotovala na turnejo po španski Andaluziji, kjer je izvedla pet samostojnih klavirskih recitalov, turnejo pa je zaključila na domačih tleh z recitalom na Festivalu Ljubljana v ljubljanskih Križankah.
Na slovesnosti ob kulturnem prazniku 2011 v Ajdovščini pa se je Sara predstavila z Bachovo in Schubertovo skladbo.

Kulturni praznik v Ajdovščini 2011, voditeljica Mateja Česen

Proslavo so zaokrožili še recitatorja Ana in Andrej, ki sta predstavila vrhunce Prešernove poezije in voditeljica Mateja Česen, ki je Prešerna povezala z našim Vertovcem.
Po slovesnosti se je v avli ob kozarcu domačega nadaljevalo družabno srečanje. Iztočnic za pogovore je bilo več kot dovolj. Le-ti pa so že napovedovali, da se naši, ajdovski kulturi, vendarle kažejo lepši časi.

SLAVNOSTNI GOVOR OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU
8. februar 2011

Spoštovani gostje, gospod župan, občinski svetniki, cenjeno občinstvo.

Slavnostni gostje ajdovske osrednje občinske proslave ob kulturnem prazniku 2011

Misel na dan slovenske kulture, je svojevrsten pregled spoznanj, želja, pričakovanj tudi kritik, ki zadevajo predvsem umetniško ustvarjalnost, ki na zunaj oblikuje kulturno podobo Ajdovščine. Kot eden izmed kulturnikov našega mesta vam jo izročam z namenom vzdramiti v vas različne občutke, pomisleke, želim jo prevetriti, sezuti, preobleči mogoče pokrpati. Postaviti jo želim v kontekst prevrednotenja evropske družbe, ki še kako v smislu globalnosti vpliva na način razmišljanja tudi pri nas.

In kot večni Kosovel, ki pravi, da je bistvo »umetnosti, da v njej spoznamo človeka, da v njej doživimo življenje, želim za začetek z vami deliti spoznanje o doživljanju kulturnosti na vseh družbenih nivojih našega okolja in osvetliti vpogled v kulturni utrip mesta. Spremljam ga že nekaj let in priznati moram, da bi bilo krivično pritrjevati nergačem, ki tarnajo rekoč: »Saj se nič ne dogaja.« Dogaja se toliko, kolikor si pač sam želiš ter stremiš k vsrkavanju kulturnih kalorij. Teh je polno.

Z gotovostjo trdim, da smo kulturno mesto, s tem imam v mislih številna kulturna in druga društva ter organizacije, ki skrbijo, da so meseci in tedni v Ajdovščini ter okolici zapolnjeni s kulturno vsebino in drugimi, tudi športnimi, turističnimi dogodki. Občudujem predvsem tista društva, posameznike in organizacije, ki ustvarjajo dogodke s strastjo, ljubeznijo in predanostjo, ki ne pogojujejo svojih načrtov samo z denarjem in je njihov prvenstveni cilj vključevati ustvarjalnosti željne občane, se predstaviti občinstvu, torej ne biti samim sebi namen. Tukaj naj izpostavim predvsem Univerzo za tretje življenjsko obdobje, pa druga kreativna združenja upokojencev, ki na kakršen koli način prispevajo k živosti mesta, s svojo angažiranostjo in delom ne nazadnje dajejo zgled mlajšim rodovom in aktivnemu prebivalstvu omogočajo zgled dejavnega, predvsem pa družbeno koristnega preživljanja starosti.
In če so upokojenci zgled vztrajnosti, smo mladi predvsem navdušenci, z veliko žlico zajemamo, manjka pa nam mogoče vztrajnosti in odgovornosti, da bi to, kar počnemo, znali dosledno prenašati mlajšim. Kar nekaj dobrih projektov na nivoju mladinske kulture je vzniknilo v zadnjem desetletju, pa je moč hitro pošla, zato je potrebno mlade navduševati, jim dati priložnost in odgovornosti ter jim ne nazadnje zaupati, da nadaljujejo to, kar so predhodniki začeli. Mogoče se meni všečen perfekcionizem zdi nekomu pretiran. Vendar je v tem površinsko naravnanem družbenem toku, še kako potreben. Prepričati mlade o smiselnosti nečesa je danes težko in ravno z zgledom in navdušenostjo, s predanostjo in odgovornostjo jih lahko osvojimo, prepričamo in opogumimo. In če nas je občinska oblast znala spodbuditi v družbenih dejavnostih športa in mladih, pogrešam aktivnosti na področju kulture. V mislih imam predvsem infrastrukturo, ki je praktično ni. Po številnih velikopoteznih predlogah in načrtih se občinska politika še vedno ni odločila, ali ji izvedba izgradnje kulturnega centra predstavlja cilj ali samo svojevrstno manipulacijo z volivci. Številni razpisi dajejo Ajdovcem občutek, da si Občina vendar prizadeva uresničiti dolgoletno željo mesta po novem kulturnem domu, sploh po tem, ko smo zaradi preračunljivosti politike in kapitala izgubili sicer dotrajan, vendar funkcionalen »kulturni hram«. Resnično skrbi me predvsem odnos do tega, kar že imamo. Človeku, ki časti – v tem primeru gledališko umetnost – ki mu je oder svet prostor, kraj vznemirjenja, ustvarjalnosti, navdiha … je težko razumeti, kako malomarno in nepremišljeno se ureja edini notranji prireditveni prostor v mestu in okolici.

Peter Avbar v klepetu z občinsko svetnico Nevo Lozar na družabnem srečanju po proslavi

Stanje Dvorane prve slovenske vlade je šele po dobrih petih letih obratovanja zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče je bilo že tistega maja v letu 2005, ko smo mladi s premierno uprizoritvijo komedije Limonada na novih odrskih deskah preizkusili zmožnosti dvoranske infrastrukture. Spoznanje o nefunkcionalnosti, celo tehnični neizpravnosti odra nas je zelo razburila, in do danes me znova in znova prizadene brezvoljnost in nezainteresiranost, ki se že leta oklepa občinske politike.
V mislih imam obnovo dvorane, ne potrebujemo veliko finančnih sredstev, s skrbnostjo in že izrečeno premišljenostjo lahko z malo denarja uredimo oder, posodobimo odrsko tehniko in svetlobni park za dostojno uprizoritev gledaliških, glasbenih in drugih dogodkov. Kot gledališčnik se s svojo ekipo pripravljam na nov gledališki izziv, ki naj bi premiero doživel v maju. Tehnično bo predstava zahtevna, ali si jo lahko privoščimo?
Ne nazadnje je dvorana zrcalo našega mesta, naše kulture. Vanjo vstopajo ustvarjalci profesionalnih odrov, pa bi jih bilo več, če bi imeli možnosti uprizarjanja.
Iskreno se sprašujem o smiselnosti izvedbe že prej omenjenega projekta izgradnje kulturnega centra, ko pa nismo zmožni v svojem mestu urediti niti manjšega prireditvenega prostora in ga ohranjati, ga usposobiti za funkcionalno rabo, kaj šele da bi gradili kaj podobnega kot je Podrecov projekt revitalizacije Starega mlina. Skrbi in boli me misel, da bi se podobno dogajalo z novim hramom kulture.
Zakaj tako uspešno in ambiciozno speljani projekti na področju športa, turizma, zakaj je domača kulturna iniciativa tako siromašna in apatična? Smo akterji tega področja družbenega življenja preveč neodločni in neorganizirani? Tukaj mislim tudi in predvsem Zvezo kulturnih društev, ki naj bi bila buditelj, spodbujevalec, kreator kulturnih programov, projektov pa tudi novih kulturnih vsebin in združenj. Manjka nam dosledne in dolgoročne strategije povezovanja društev, manjka inicative za izgradnjo infrastrukture, s katero bodo številni akterji kulturnega ustvarjanja imeli možnost delovanja. In res je tudi, kultura je bila in je zadnja na gostiji bodisi političnih ali gospodarskih interesov. Občinski funkcionarji ste voljeni z namenom, da delate v dobrobit vseh občanov, da stremite k enakovrednemu in enakomernemu razvoju vseh družbenih dejavnosti, ne pa z nesprejemljivim lobiranjerm ustvarjate gnev in boj za obstanek med imenovanimi družbenimi področji. Želim si, da bi vsi delali v dobrobit mesta, da bi se proračunska sredstva s premišljenostjo razporejala glede na potrebe in ne ambicije posameznikov ali združenj, ki s pomočjo lobiranja odtegujejo že tako skrčena sredstva določeni družbeni dejavnosti.
Pričakujem modrost, premišljenost in razum. Mar niso te vrline domena nas odraslih. Od nas to pričakujejo mlajše generacije, mar ne?
Porast angažmaja nekaterih generacijskih skupin je zagotovo dobro znamenje preoblikovanja in spreminjanja vrednostnega sistema družbe. Ljudje se vse bolj zavedamo, da je ustvarjanje ne le dodana vrednost h kakovosti bivanja ampak potreba, ki jo preko vsakovrstne kreativnosti zadovoljujemo, ob tem pa gradimo novo družbo in ne čredništva, gradimo družbo različnih idealov, pogledov, mnenj, ki nas bogati in oplaja, če le nismo zazrti sami vase, v svoja prepričanja, v svoje egoistične težnje po nadvladi.

Sara je s svojim vrhunskim igranjem velik vtis naredila tudi na župana Marjana Poljšaka

Družba raznolikosti je tudi moj ideal, se pa zavedam dejstva, da nas ločuje do uresničitve le tega vrsta dejavnikov, ki onemogočajo, da se duh človeka osvobodi. Mislim na eni strani na materialistično obsedenost sodobnega družbenega sistema, ki nas je že osvojil s svojo samozagledanostjo, nujnostjo po trošenju in banalnostjo. In če se je človek skozi zgodovino upiral različnim sistemom, pogrešam danes predvsem v evropski in slovenski družbi, pijani od mrzličnega trošenja in navidezne demokracije upor zoper nebrzdani kapitalizem, ki nas duši in prazni na prefinjen in potuhnjen način, obrača besede, laže in krade, pozablja na odgovornost, dostojanstvo, kolektivizem, in še bi lahko našteval. Na drugi strani je razvoj družbe vse bolj ogrožen od v svoja prepričanja vklenjenih posameznikov, ki z mržnjo in izkoriščanjem v samozadostnost vklenjenih množic ustvarjajo razmere za rasistično družbo. Naj vas spomnim, Evropa je to doživljala pred pol stoletja, danes s strahom opažam, da se nismo ničesar naučili. Objestne in nepremišljene geste posameznih evropskih voditeljev že nakazujejo težnje po novi diktaturi, medtem, ko se bližnji vzhod šele otepa sprevrženih samodržcev.
In zato je še kako na mestu, da se zavestno zoperstavimo manipuliranju, iz kupa najrazličnejših interpretacij vrednot in načel poberemo tiste, ki oplajajo naše medosebne odnose, ki oplajajo našo dušo, nas bogatijo, pomirjajo in osvobajajo. Se izogibamo banalnostim, ki si jih po nepotrebnem vbijamo v glavo, da omejujejo naš pogled in ga zazibajo nekam k tlom.
Ustvarjalnost, dobrodelnost, samoiniciativnost, kolektivnost … spoštovanje … gre za različne načine bivanja – govorimo o kulturi; kulturi bivanja, kulturi odnosov, kulturi življenja.
So ideali in so uresničljivi ideali, za katere moramo zbrati dovolj poguma in drznosti. Prepričan sem, da je prav kultura mati novih vrednot, uresničevalka idealov. Bogatimo drug drugega s pristnim udejstvovanjem v različnih družbenih dejavnostih, posredujmo svoje vedenje drugim, svoja odkritja potrjujmo in presenečajmo s tem, kar znamo, a nismo dovolj drzni, da pokažemo drugim. Pogovarjajmo se, ustvarjajmo odnose, komunicirajmo, pa naj si bo v podobi slike, plesa, fabule v romanu, igralčeve interpretacije velikega umetnika ali ne nazadnje vsrkavanja omenjenih kulturnih kalorij. In to je bistvo kulture, umetnosti, kot pravi Kosovel: » … živi stik med človekom in človekom, človekom in okolico, med človekom in vesoljstvom.
In kot pravi vizionar sodobnega časa;
Prihajamo; v znamenju umetnosti prihajamo. Ne one, ki se košati v obliki, ne one, ki se oblači po modi. Prihajamo, kakor smo: zdravi in bolni, veseli in trpki, vsi, kakor nas je rodilo življenje. Kajti človečanstvo umetnosti obstoji v tem, da se človeku približamo. Ne onkraj dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega, ne z nadčloveško lažjo; kakor ljudje prihajamo sredi dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega. Naša umetnost bo odsev naših življenjskih borb in našega iskanja, nje oblika pa bo rastla iz našega lastnega izpopolnjevanja.
Spoštovane občanke, cenjeni občani, čestitam vam ob slovenskem kulturnem prazniku.

Peter Avbar

< nazaj na prejšnjo vsebino