Požig vasi Cesta

Govor Alojza Bizjaka, slavnostnega govornika na proslavi ob 70. obletnici požiga vasi Cesta, junij 2014. 

 Drage sovaščanke in sovaščani, drage Cestnarke in Cestnarji, spoštovani gosti in ostali udeleženci današnje spominske slovesnosti, lepo pozdravljeni in dobrodošli na Cesti.

Iz opešanega in razmeroma ostarelega spomina sem postrgal še poslednje spominske utrinke, ki vam jih bom poskusil posredovati na današnji slovesnosti. Zavedam se, da sem prevzel zelo težko nalogo, ker je od tistega tragičnega dogodka, 2. junija 1944, ko je nemški okupator v celoti požgal Cesto,  preteklo že 70 let.

Najprej pa se vam moram predstaviti, saj me nekateri komaj poznate, mlajši sovaščani pa me sploh ne poznate. Sem Lojze Bizjak, Bezletov Lojze, tretji od petih otrok, ki sta jih imela v zakonu Stanko Bizjak, Stanko Bezletov, in Marija Štor, Mici Kočijaževa.

Kmalu po osmi uri tistega usodnega drugega junija 1944 sem na kurirski postaji zvedel, da je vas Cesta močno zastražena in neprodušno obkoljena. Takoj mi je bilo jasno, da je Cesta obsojena na neizprosno maščevanje, kar je bilo v tistih hudih vojnih časih nemška navada in praksa, ko se je okupator znesel nad civilnim prebivalstvom. Takratno maščevanje je bilo skrbno načrtovano in izvršeno zaradi napada na manjšo vojaško kolono, ki ga je 31. maja 1944 izvršila 30. divizija IX. Korpusa NOV, tik pod vasjo.

Še prej moram povedati, kaj sem tistega dne počel v ilegali.

Dva dni po razpadu Italije, 9. 9. 1943, sem se srečno vrnil iz italijanske vojske. Do prisilne mobilizacije sem bil dijak goriške gimnazije. Moj oče, ki je bil prvi medvojni predsednik KNOO, me je takoj imenoval za  tajnika njegovega odbora in za tajnika rajonske gospodarske komisije. Prav slednje imenovanje je bilo vzrok, da sem postal član okrožne gospodarske komisije za ajdovsko okrožje.

Še pred temi kadrovskimi napredovanji sem na prošnjo Dobravcev pomagal ustanoviti slovensko partizansko šolo, ki je bila najprej v šolski zgradbi, kasneje pa pri Jozlovih. Zaradi vseh teh zadolžitev, ki se jim je takrat reklo delo aktivista ali delo v ilegali, sem bil tistega 2. junija torej v ilegali – na terenu.

Tistega usodnega dne sem bil zelo zaskrbljen za usodo Ceste in še posebej za usodo  sovaščanov, zato sem se odločil in šel v Križ, od koder bi lažje spremljal dogajanje na Cesti.

S privoljenjem predpostavljenega sem ob Dobravski Krnici stekel v Velike Žablje, kjer sem zvedel še nekatere podrobnosti o dogajanjih na Cesti. Pod Bitnjo sem prebredel Vipavo, pri stricu Riku Katenčkovemu iskal še dodatne  informacije in nato po Rebri pohitel v Križ. Moj cilj je bilo župnišče in pogovor z gospodom župnikom Andrejem Simčičem, ker sem računal, da bi dogajanje na Cesti lahko najbolje videl in spremljal iz župnišča.

Župnika nisem našel doma in sledil sem namigu njegove mame, ki mi je rekla, da je v cerkvi in da najbrž moli za uboge Cestnarje. Tudi v cerkvi ga nisem našel, opazil pa sem, da so vrata v zvonik priprta. Šel sem na gank in počasi lezel po zelo strmih stopnicah v zvonik. Gospod Andrej se me je prestrašil, ker se je zbal, da so ga opazili vojaki, ki so bili v zasedi tik pod cerkvenim vrtom, v Fratah. Skozi najmanjšo lino zvonika je srepo zrl na Cesto. Kasneje sva, tudi s pomočjo daljnogleda, izmenoma gledala, kaj se dogaja na Cesti. Videla sva tisto vojaško hordo, kako je ropala po vasi in sproti nakladala naropani plen na kamione. Ta drhal ni prizanesla niti živini, saj so tudi to odpeljali s seboj.  Najin pogovor se je vrtel le okoli Cestnarjev in njihove usode in zato sva nestrpno in s strahom čakala, kaj se bo zgodilo z njimi. In sva dočakala: vse vaščane, vse Cestnarje so prignali na železniško postajo močno zastražene , jih naložili na kamione in jih skupaj z naropanim materialom in živino odpeljali proti Gorici.

Čeprav je od takrat preteklo že 70 let, še danes slišim tisti obupani in strahoviti krik sovaščanov v trenutku, ko so kamioni krenili na pot proti Gorici. Tisti krik je preglasil celo ropot kamionov.

Kmalu po odhodu kamionov so se po celi vasi pokazali zublji, ki so se združili v velik ogenj, ki je zajel vse hiše. Ker je bila že nekaj časa suša, so hiše hitro gorele in kmalu po drugi uri se je le še tu in tam pokazal kakšen plamen in dim.  

Nato so se začela prizadevanja, kako čimprej in čimveč Cestnarjev rešiti iz Goriškega zapora. V akciji reševanja zapornikov se je zelo izkazal gospod Andrej Simčič, ki je bil skupj z gvardijanom kriškega samostana nekajkrat v Gorici. Ker v tistem vojnem času ni bilo javnega prevoza, sta šla v Gorico nekajkrat celo z mulino vprego.

Gospod Simčič me je sproti obveščal o uspehih reševanja. Z gvardijanom sta bila celo pri goriškemu škofu in ga prosila za pomoč. On mi je prvi povedal, da je moj oče že pri znancih v Vrtojbi, kamor se je zatekel potem, ko mu je uspel pobeg iz Šempetrske šole.

Povedal mi je tudi, kako ga je potrlo in razžalostilo, ko so našli teto Pavlo Šimonovo, ki je zgorela v lastni hiši, ker je bila zaradi bolezni nepokretna. Verjetno mu je bilo še huje, ko so našli ustreljenega malega Andrejčkovega Marjota na njivi v Brajdi ob mrtvemu očetu.

Še je bilo takih prizorov  ob Cestnarski tragediji, ko gospod Simčič ni mogel skriti potrtosti in žalosti.

Po požigu vasi in potem, ko so odpeljali ljudi v zapor, sem kot član okrožne gospodarske komisije prevzel skrb in zadolžitev za 40 do 50 sovaščanov, ki so se po naključju izognili aretaciji. Najprej sem jih namestil na Tevčah, kasneje so se združili s svojci, ki so jih Nemci izpustili iz zapora. Namestili so se pri sorodnikih v Križu, Plačah in drugod. Nemci so 21 sovaščanov odpeljali v razna nemška taborišča, od koder se jih 11 ni nikoli več vrnilo domov.

Pred nekaj leti sem kot predsednik SPUP-a organiziral v Kuteževemu na Bistriškem posvet, na katerem smo obravnavali vlogo primorskih duhovnikov v času NOB. Gospoda Simčiča sem izpostavil kot primer duhovnika, ki ni bil dolga leta le dušni pastir v Križu, v Solkanu in na Ravnici, ampak je bil tudi aktivist OF, ki je bil s svojim delom zavednega Slovenca trn v peti italijanskih fašistov in le srečno naključje razpada Italije in fašizma ga je rešilo aretacije in zapora. Takrat sem zelo povdaril, da je bil gospod Simčič velik človek, ki je naredil veri, vernikom in Slovencem mnogo dobrega. Povdaril sem tudi, da je bil gospod Simčič velik Slovenec in neizprosen antifašist.

To njegovo delo in nesebično razdajanje samega sebe vsem vernikom, je ob odprtem grobu v rodnem Kojskem zelo povdaril gospod Alojz Lah, ki je dejal, da gospod Simčič ni bil le duhovnik, temveč je bil del nas vseh, del našega življenja in upanja, ker je bil zaveden in velik Slovenec, ki je s svojo osebnostjo in vplivom veliko doprinesel k razvoju takratne družbe, kar so kriški, solkanski in ravenski verniki spoštovali tudi in predvsem zato, ker je imel izreden posluh za človeka, ki mu je zvesto služil do zadnjega diha.

Bil je delegat vseh primorskih duhovnikov na ustanovnem zboru Pokrajinskega narodno osvobodilnega odbora za Primorsko. Že leta 1942 je v lastnem domu, v župnišču, organiziral nekaj sestankov z znanim aktivistom OF iz Sela. Bil je partizanski učitelj in samoiniciativno je poučeval okoliške partizanske učitelje materinega jezika, ki ga je zelo dobro obvladal, saj je hodil v goriško semenišče, kjer so se duhovniški kandidati izjemoma učili slovenščine, saj so bili namenjeni primorskim župnijam.

Gospod Simčič je bil tudi zelo pogumen. Osebno je vodil razorožitev kriških karabinjerjev in protiletalske posadke. Zaplenil je bogat arhiv in ga izročil partizanskim oblastem.

Prav za sodelovanje in delo  med NOB mu je bil priznan status borca, bil je večkrat pohvaljen in celo odlikovan.  

Zelo se strinjam s sklepom KS Cesta, da mu ob današnji svečanosti odkrije majhno spominsko obeležje v trajno zahvalo in z globokim spoštovanjem do vsega, kar je dobrega naredil za našo vas in tega ni bilo malo. Bil je zelo vztrajen pri reševanju sovaščanov iz Goriškega zapora in uspelo mu je marsikaj. Neskončno je bil vesel, ko so Nemci iz zapora izpustili matere z majhnimi otroki in starejše none in nonote.

Naj se na koncu še zahvalim gospodu dr. Borutu Koloiniju za publikacijo, ki jo je napisal pred 10. leti in v kateri je opisal vse značilnosti tistega časa in jo naslovil, da iz dneva raste nov dan tako kot je zrasla nova in še večja Cesta, vas veselih in srečnih ljudi, ki ne smejo več doživeti podobne tragedije kot smo jo doživeli mi pred 70. leti in ne smejo nanjo nikoli pozabiti.

Hvala, da ste me poslušali in hvala, da ste z mano podoživeli tisti tragičen 2. junij 1944, ko je nemški okupator požgal našo vas in odgnal v goriški zapor skoraj vse Cestnarke in Cestnarje.

Lepo se imejte še naprej in dostojno in svečano praznujte spominski dan na tisti žalosten dogodek izpred 70 let. 

 

Lojze Bizjak

Cesta, 1. 6. 2014           

Share