Veno Pilon - slikar, grafik in fotograf

»Jaz se vrnem v svoje rodne kraje«, je zapisal v svoji knjigi Veno Pilon. In ko se je kot njen častni občan po veliki noči leta 1968 dokončno vrnil v Ajdovščino, je to krepko in trdno mestece s svojo podobo ponosno oznanjalo svoj uspeh. Pilon je kljub načetemu zdravju še vedno ustvarjal, Občini Ajdovščina je podaril kip Ivana Cankarja v bronu, ki se od 50. obletnice pisateljeve smrti ozira s Trga na Dvorano prve slovenske vlade, izšla je knjižica umetnikovih prevodov slovenske poezije v francoščino Rdeči nageljni za Pariz … in leta 1970 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo ter najvišje priznanje Občine Ajdovščina, Petomajsko priznanje. Umrl je dan po svojem 74. rojstnem dnevu, v enosobnem stanovanju nad bivšo lekarno, ki mu ga je ob vrnitvi domov dodelila občina.

Veno Pilon, portret slikarja Ivana Čarge, 1924Slikar in fotograf Veno Pilon (Ajdovščina, 22. september 1896 – 23. september 1970) je bil rojen materi Urški iz Podrage ter očetu Dominiku (Menigu) iz Furlanije. Po končani realki v Gorici je bil vpoklican v vojsko, bil v Galiciji zajet in odpeljan v Rusijo, kjer je doživel oktobrsko revolucijo. Leta 1918 se je vrnil v domovino in v Ljubljani predstavil svoje akvarele, ki so nastajali v ruskem ujetništvu. V naslednjem letu je začel s študijem na umetnostni akademiji v Pragi, nadaljeval v Firencah ter na Dunaju. Ko se je leta 1921 vrnil domov, je zaradi slabega očetovega zdravja prevzel vodenje pekarne. V letih, ki so sledila, si je v domačem mestu uredil atelje in dela, ki so nastala v tem obdobju, predstavljajo vrh njegovega slikarskega opusa. Vmes se je udeleževal številnih skupinskih razstav ter s svojimi grafikami kot prvi Slovenec nastopil na Beneškem bienalu leta 1924. Leta 1928 se je za stalno naselil v Parizu, kjer se je posvetil predvsem fotografiji, ki je postala zanj tudi vir preživetja. V zakonu z Anne-Marie Guichard se jima je rodil sin Dominique in slikarjev album so od takrat polnile tudi podobe družine, fotografije ponosnega očeta in soproga. Po vojni je Pilon na svojem domu na Montparnassu sprejemal slovenske rojake, intelektualce in umetnike, ki jih je pot iz različnih nagibov vodila v Pariz in marsikdo se ga spominja prav po tem – kot neuradnega kulturnega atašeja. Občasno je delal kot organizator razstav, urednik, ilustrator in prevajalec, kot scenograf in igralec! pa je znatno prispeval k snemanju prvega slovenskega celovečerca Na svoji zemlji. Poskusil se je tudi v poeziji (Orakelj slikarjev, 1968). Moderna galerija v Ljubljani mu je leta 1954 postavila prvo pregledno razstavo risb, slik in fotografij, leta 1966 pa še obsežnejšo slikarsko retrospektivo. Leto poprej je izšla njegova knjiga spominov Na robu in Pilona je vedno močneje vleklo v domače kraje, kamor se je vrnil tri leta pred svojo smrtjo. O umetnikovem življenju in ustvarjanju je bil še za časa njegovega življenja posnet dokumentarni film v produkciji RTV Slovenija.

Po njegovi smrti je v Franciji živeči sin Dominique očetovo umetniško zapuščino daroval Ajdovščini. Domači kulturni in politični delavci so si zagnano prizadevali najti zanjo prostor in leta 1973 je na nekdanji Cesarski, današnji Prešernovi ulici, zaživel kulturni hram mesta, Pilonova galerija. Leta 1978 je bila po izvirnih načrtih Svetozarja Križaja prenova Pilonove domačije končana in v februarju je bila v prvem nadstropju postavljena Pilonova stalna zbirka. Skozi leta je galerija oplemenitila prvotno zbirko z odkupi Pilonovih del, ki so jih hranili njegovi prijatelji, predvsem Danilo Lokar ter sorodniki in z deli iz zapuščine Riharda Jakopiča

 

Share