Spominska slovesnost pri Brgitnih v spomin na družino Bizjak

datum: 24.02.2025
kategorija: Novice

V soboto, 22. februarja 2025, se je na Predmeji odvila spominska slovesnost v čast družini Bizjak, ki so jo pred enainosemdesetimi leti brutalno umorili italijanski fašisti. Dogodek je bil prežet s spoštovanjem, žalostjo in opominom, da zgodovina ne sme biti pozabljena.

Slovesnost se je pričela s prihodom praporščakov borčevskih in veteranskih organizacij pod vodstvom Slavka Vidica. Ob njih je bila tudi Spominska partizanska enota Franc Rozman – Stane, ki ohranja spomin na partizanski boj za svobodo. Ob zvokih slovenske himne v izvedbi Okteta Castrum so predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB Ajdovščina položili venec in cvetje v znak spoštovanja do tragično preminulih članov družine Bizjak. Z minuto molka so se poklonili njihovemu spominu. Zbrane je nagovoril predsednik KO ZB NOB Predmeja, Darko Lozar, ki je v svojem govoru poudaril pomen ohranjanja zgodovinskega spomina. Spomnil je, da so v noči s 24. na 25. februar 1943 italijanski vojaki brez usmiljenja pobili petčlansko družino Bizjak in požgali njihovo domačijo. Povod za tragedijo je bila prižgana sveča – mati jo je prižgala, da bi bolnemu otroku skuhala kamilice. A resnica je bila globlja – želeli so se znesti nad družino, ker je bil sin Slavko v partizanih.

Njegov govor je dopolnila glasbena točka Okteta Castrum, ki je zapel partizansko pesem “Hej brigade”. Pesem, ki je nekoč krepila duh borcev za svobodo, je v tistem trenutku v marsikomu prebudila močna čustva. Sledil je nagovor patra Bogdana Knavsa, ki je poudaril pomen narodne zavesti, ljubezni do domovine in neizbrisnega spomina na žrtve fašističnega nasilja. “V jeziku, kjer besede, ljubezen, prijateljstvo in domovina zazvenijo v njihovih srcih tako močno kot v nobenem drugem jeziku,” je začel, s čimer je izpostavil globoko povezanost slovenskega naroda s svojo zgodovino. Spomnil je na strah in represijo, ki sta vladala med okupacijo, ter na težke odločitve, s katerimi so se soočali posamezniki. “Marsikoga so pobrali italijanski fašisti ter začeli groziti, da bodo mobilizirali še tiste preostale, ki so ostali,” je dejal in poudaril, da so mnogi, kot Slavko Bizjak, izbrali odpor, kljub strašnim posledicam. Zaključil je z mislijo, da smrt ne izbriše spomina, ampak ga utrjuje ter da je prav naša dolžnost, da zgodovino ohranimo živo kot opomin in zavezo prihodnosti.

V kulturnem delu slovesnosti so nastopili številni mladi in uveljavljeni ustvarjalci. Učenka Osnovne šole Otlica, Anamarija Benčina, je zrecitirala pesem “Viharnik vrh gora”. Ajdovska glasbenica Eva Hočevar je izvedla skladbi “Pesem upora” in “Sivi sokole”, ki sta v sebi nosili globoko simboliko upora in narodne zavesti. Posebno noto je slovesnosti dodala domačinka Alojzija Bratina, ki je s svojima pesmima “Na Dolskem maju” in “Dobra vila” prenesla občutke povezanosti s krajem, naravo in domom.

Zadnji govor je pripadel podžupanu Občine Ajdovščina, Mitji Tripkoviću, ki je v svojem govoru poudaril pomen spomina in odgovornosti: “Kajti zgodovina ni zgolj preteklost – je opomin, ki nas uči, kdo smo in kakšni nikoli ne smemo postati.”Spomnil je na tragično usodo družine Bizjak in opozoril na krutost vojne: “Bili so le preprosti ljudje, ki so želeli živeti v miru, tako kot vi in jaz. A vojna ne izbira. Fašizem ne izbira.” Zaključil je z močnim pozivom: “Naj bo to naša prisega, da bomo vedno stali na strani pravice, na strani sočutja, na strani resnice. Slava družini Bizjak. Slava vsem, ki so padli pod fašizmom. In naj se nikoli več ne zgodi.”

V glasbenem delu so se ponovno predstavili Oktet Castrum, ki je zapel domoljubno pesem “Eno devo le bom ljubil”, in Hišni ansambel Društva upokojencev Trnovo – Lokve, ki je s svojimi skladbami vnesel pridih tradicije in domačnosti. Slovesnost se je zaključila s pesmijo “Vstajenje Primorske”, himno primorskega upora, ki je vsem prisotnim dala jasno sporočilo – Primorska je vstala in ostala zvesta svojim vrednotam.

Ob koncu so se udeleženci še zadržali v prijetnem druženju, ki ga je obogatil domači pasulj, ki ga je pripravila domačinka Lojzka. Dogodek je bil tako ne le trenutek spomina, ampak tudi priložnost za povezovanje skupnosti v duhu spoštovanja in hvaležnosti do preteklosti.

< nazaj na prejšnjo vsebino