Ajdovščina med prvo svetovno vojno na muzejskih torkovih večerih

datum: 11.11.2026
kategorija: Novice

Muzejski večer z Davidom Erikom Pipanom.

Na muzejskih torkovih večerih, ki jih to jesen prireja Goriški muzej v sodelovanju z ajdovsko občino v Domu krajanov Ajdovščina, sta se predavatelja ozrla na širše območje Ajdovščine v obdobju prve svetovne vojne in pritegnila številne domačine, pa tudi obiskovalce iz drugih krajev. V septembru so spoznali različne spominske objekte, na oktobrskem predavanju pa vojaška pokopališča.

Ajdovščina je v času bojev na soški fronti predstavljala pomembno logistično središče za oskrbo njenega osrednjega dela. Material so skladiščili na tedaj nezazidanem območju med železniško postajo in deželno cesto (današnjo Gregorčičevo ulico). Kot je povedal David Erik Pipan, predsednik Društva soška fronta 1915–1917, je bila leta 1916 zgrajena tudi cestna povezava med deželno cesto pri pokopališču in železniško postajo, ki je močno olajšala promet na območju skladišča. Poimenovali so jo Kaiser Franz Josef-Strasse – cesta cesarja Franca Jožefa, kar so izpisali na obcestnem znamenju v zaselku Putrhi. 

Veliko pozornosti obiskovalcev so pritegnile primerjave med podobami posameznih lokacij med soško fronto in danes, ko nekatera obeležja še stojijo, druga pa so ostala le še na fotografijah.

Pokopališka kapela v Ajdovščini 

Potem ko se je avgusta 1916 v Ajdovščino preselila tudi poljska bolnišnica 10/14 iz Oseka, je bilo širše območje predilnice, barvarne in "fabrških hiš" spremenjeno v obsežen bolnišnični kompleks. Prvim v ajdovskih bolnišnicah umrlim vojakom so namenili prostor na civilnem pokopališču, a že kmalu so levo od njega dodali ločen vojaški del, kjer so zgradili tudi lično kapelo. Stroške gradnje je v celoti kril konjeniški stotnik Ritter von Záhony. Kapelo in novo pokopališče je 26. septembra 1915 blagoslovil črniški dekan Alojzij Novak. Čeprav je bila to ena od redkih zidanih avstro-ogrskih kapel na soški fronti, se ni ohranila. Tudi zanjo je bila usodna eksplozija bližnjega skladišča, ki je 24. maja 1918 močno spremenila podobo celotnega zahodnega dela Ajdovščine.

Po Pipanovih besedah je danes manj znano, da je bila poleg kapele na vojaškem delu pokopališča načrtovana tudi postavitev osrednjega spomenika. Nekateri zapisi nakazujejo na to, da je ta izdelani kamniti spomenik konec vojne dočakal v Lokovškem kamnolomu, zakaj ni bil postavljen na pokopališče, pa ostaja neznanka. V času italijanske okupacije po vojni so ga prepeljali na dvorišče palače Attems v Gorici, kjer stoji še danes.

Na ajdovskem pokopališču pokopanih več kot 2400 vojakov

Zgodovinar Mihael Uršič iz Fundacije Poti miru v Posočju je doslej raziskal 15 vojaških pokopališče od približno 50 vzdolž soške fronte. Nazadnje je popisal pokopane na pokopališču 1. svetovne vojne v Ajdovščini in rezultate predstavil na muzejskem torkovem večeru.Muzejski večer z Mihom Uršičem.

»Na širšem območju Ajdovščine je bilo v povojnem obdobju šest vojaških pokopališč: Črniče, Vipavski Križ, Ajdovščina, Otlica, Vipava in Podnanos. Poleg tega najdemo v seznamih pokopanih tudi zabeležke o posameznih vojakih na vaških pokopališčih. Najzanesljivejše podatke imamo o vojaškem pokopališču v Ajdovščini, kjer je bilo med vojno pokopanih več kot 2100 vojakov, med temi tudi 276 italijanskih,« je pojasnil Uršič.

V manjšem številu so bili italijanski vojaki na željo svojcev prekopani že kmalu po vojni, preostali (265) pa februarja 1936 ob izgradnji italijanske kostnice na Oslavju. Na njihovo mesto so bili prekopani avstro-ogrski vojaki iz vojaškega pokopališča Črni Vrh nad Idrijo. Pozneje je bilo vojaško pokopališče Ajdovščina razširjeno s posmrtnimi ostanki avstro-ogrskih vojakov iz vojaškega pokopališča Godovič in Otlica. Takrat je bilo na vojaškem pokopališču v Ajdovščini pokopanih 2414 avstro-ogrskih vojakov, na civilnem delu pa 100.

Na naslednjem muzejskem večeru, ki bo 24. novembra 2026 ob 19. uri, bo predstavljena nova, 18. številka specializirane revije za zgodovino prve svetovne vojne Na fronti, ki jo Društvo soška fronta 1915–1917 izdaja že 25 let.

 

Tekst: Kristina Furlan/Goriški muzej

Foto: Goriški muzej 

 

Share