Mladinski zbor OŠ Danila Lokarja v Franciji

datum: 14.05.2014
kategorija: Novice

Da bomo odšli v Francijo, nam je že lansko leto povedala naša zborovodkinja Marinka Šuštar. Čeprav skoraj vsako leto kam odpotujemo, je bila novica o tem potovanju zares fantastična. Vsi smo se zelo veselili »odprave«.

Ljudje smo vedno veseli, če je naše trdo delo poplačano.

Da naši napori niso brez smisla.

Da čas, ki ga porabimo, da bi nekaj dosegli, ni vržen stran brez vidnih rezultatov.

Tako smo tudi pevci mladinskega pevskega zbora Lokarjeve osnovne šole presrečni, da so dolge ure priprav poplačane s petjem v tujini, ki ga čakamo celo leto, tja od prve septembrske vaje dalje.

Tako smo se v torek, 30. aprila, v poznih večernih urah zbrali na avtobusni postaji v Ajdovščini. Naše navdušenje je bilo na vrhuncu in vsi smo komaj čakali, da se poslovimo od staršev in začnemo dolgo pot do Francije, natančneje vzhodni predel Francije, Juro. Med potjo smo se ustavili v Švici, kjer smo si ogledali Ženevsko jezero. Ob jezeru, ki je ogromno, smo videli zunanjost gradu Chillon, mesti Lousanne in Montreux, kjer smo ob spomeniku Freddyju Mercuryju zapeli eno rokovsko. Bili smo navdušeni nad urejenostjo in lepoto Švice. V večernih urah nas je pot pripeljala v Francijo, v Baume les Dames, manjše mesto blizu Besançona. Tam so nas sprejeli odprtih rok. Kot v zboru so nas v slovenščini pozdravili z dobrodošli, mi pa njih z »bon soir« in družine pri katerih smo stanovali, so nas odpeljale domov. Družina kjer sva s prijateljico preživeli štiri dni, je bila res najboljša.

V četrtek so nas najprej pozdravili organizatorji, zbor Les Enfants de l´Espoir, Otroci upanja, ki deluje tudi dobrodelno in je ambasador Združenih narodov. In že smo se začeli pripravljati na nastop v katedrali Saint-Jean v Besançonu. Takrat smo tudi spoznali pevce iz Francije in pevke iz mesta Tver v Rusiji. Skupaj smo se sprehodili do utrdbe Citadelle, kjer smo si ogledali živalski vrt. Videli smo veliko zanimivih živali, od levov do papagajev. Zvečer smo nastop opravili odlično in občinstvo je bilo navdušeno.

V petek zjutraj smo se odpravili na ogled mesta Besançon. Mesto je zares veliko in videli smo ogromno zanimivih stavb in znamenitosti, med njimi rojstno hišo pisatelja Victorja Hugoja, avtorja Notredamskega zvonarja in Nesrečnikov, ki jih poznamo tudi kot muzikal. Zahvaljujoč njegovi zgodovinski in kulturni dediščini ter edinstveni arhitekturi je Besançon leta 1986 dobil oznako "mesto umetnosti in zgodovine", od leta 2008 je Citadella v sklopu Vaubanovih utrdb tudi na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Ogledali smo si še muzej Les Maisons Comtoises, ki je nekakšna zbirka tradicije in kulturne dediščine.

Pozno popoldne smo se odpravili v »naše« mesto Baume les Dames, kjer smo imeli samostojen koncert pred številnim občinstvom. Na tem nastopu sta nam dirigirali obe dirigentki, Marinka Šuštar, ki je v francoščini tudi napovedovala in Petra Habjanič, ki je zbor začela voditi letos. To je bilo njeno prvo potovanje v tujino z našim zborom. Odrezala se je fantastično. Peli smo v cerkvi iz dvanajstega stoletja, ki je spomeniško zaščitena, ima izjemno akustiko in je namenjena samo kulturnim dogodkom. Koncert je bil zares odličen in publika je bila navdušena nad nami. Tudi sami smo bili izredno zadovoljni z nastopom. Na vseh nastopih smo prepevali ob klavirski spremljavi vedno nasmejane Mete Červ. S stoječim aplavzom so poslušalci izsilili še tri dodatne skladbe, na koncu koncerta pa so z nami tudi zapeli. Bili smo kot pravi profesionalci, saj smo na dvournem koncertu zapeli kar triindvajset skladb.

Peti na takih koncertih je zares mogočno. Kot bi začaral občinstvo in čas za tistih nekaj minut skladbe in ga nato spustil iz čarobnih nitk, da bi skupaj šele po koncu ponovno začela teči naprej. Je kot občutek zadrževanja diha, kot bi se sleherni poslušalec ne želel premakniti, da ne bi zmotil vibracije tona, ki se odbija ob kamnite stene kake katedrale ali mestnega trga in prihaja iz ust pevca, zaverovanega v dirigenta.

In potem postane petje pravi užitek in ni več le trda vaja, je privilegij ter čast in ne obveznost. Takrat, se mi zdi, nobeden od navzočih ne misli na nič drugega kot na tone, ki se nežno razlivajo v najrazličnejše glasbene barve in se mehko dotikajo naših ušes, rok, glave, telesa… Do takih občutij in vzdušja lahko pride le na mogočnih koncertih, ko se vsi počutijo resnično majhne v primerjavi z zbori, ki so svoj program že odpeli, a na koncu zapojejo resnično ''veliko''. In z ''velikim'' programom ne mislim dolgega, ampak kakovosten program, ki vsekakor šteje več od prvega.

V soboto smo jutro preživeli pri družinah. Popoldne pa so se pričele vaje za gala koncert mednarodnega festivala. Katedrala, ki sprejme več kot tisoč ljudi, v kateri je bil koncert, je bila na vseh koncertih polna. Bila je tudi prava učna ura gotike z dolgo ladjo, rebrastimi stropi, čudovitimi barvnimi vitraji in rozeto. Na vaji se nam je pridružili svetovno znani angleški deški pevski zbor iz znanega Oxforda, The Choir of New College Oxford, ki ga vodi slavni dirigent Edward Higginbottom.

Občudovali smo njihove močne in zveneče glasove in bili ponosni, da pojemo skupaj z njimi. To se pevcem iz Ajdovščine ne zgodi vsak dan! Na nastopu smo se znova odlično odrezali in prejeli burne aplavze. Na koncu smo skupaj z ostalimi zbori zapeli še štiri pesmi in zvenele so prekrasno. Pri klavirju je mednarodni zbor spremljala naša pianistka Meta. Dobili smo veliko pohval in zahval, a vseeno smo bili žalostni, ker je bil ta koncert zaključek festivala in smo se morali naslednje jutro že posloviti od novih prijateljev.

V nedeljo smo sodelovali še pri slovesni maši, ki jo je daroval besansonski nadškof. Poudaril je pomen prijateljstva med ljudmi in pomen glasbe, ki lahko povezuje narode, kar je dokazal tudi festival. Na poti domov smo se še enkrat ustavili v Švici, tokrat v Luzernu, kjer smo prepevali po trgih predvsem korejskim turistom, nato pa smo se preko Italije odpeljali v Ajdovščino, kamor smo prispeli v ponedeljek zjutraj.

In tako smo se, in se bomo, upam, še dolgo vračali iz gostovanj polni sreče, ki nam jo podari navdušeno občinstvo s svojimi nasmehi, s pohvalnimi besedami ali pa kar tako, z vzdignjenimi palci. Različni jeziki nas res nekoliko razdvajajo, zato pa toliko bolj združuje pesem.

Potovanje je bilo super in imeli smo se odlično. Bivanje pri družinah je bilo prav posebna izkušnja spoznavanja francoskega jezika, njihovih izvrstnih sirov in ostalih francoskih dobrot ter navad tega zanimivega evropskega naroda.

V Franciji smo spoznali veliko novih prijateljev, ki jih že pogrešamo in upamo, da se bomo znova srečali. S prepevanjem smo navdušili več tisoč poslušalcev, ki so po naši zaslugi spoznali slovensko glasbeno ustvarjalnost in poustvarjalnost, vzbudili pa smo tudi zanimanje za našo domovino, za kar imajo zasluge tudi družine Pipan - Planina, Krečič - Planina, Lemut - Tilia in Terbižan – Trta 1949 s svojimi pridelki, za katere se jim iz srca zahvaljujemo.

Peti je torej deliti in prejemati veselje, Peti pa, spoznavati nove kraje, sprejemati kulture, spletati prijateljstva in se preprosto sprostiti, to pa je neprecenljivo in čudovito!

Z gostovanjem v Franciji zbor počasi zaključuje svoje jubilejno, štirideseto pevsko sezono. Začela se je v oktobru s čustvenim slavnostnim koncertom, nadaljevala v novembru z nastopom v Italiji, z zlatim državnim priznanjem v Zagorju v aprilu in festivalom v Besançonu. Pred koncem šolskega leta zbor čaka še nekaj nastopov, na katerih se že veselimo vseh, ki nas radi poslušajo.

Ema Kerkoč, 2. glas

Barbara Kobal, 3. glas

< nazaj na prejšnjo vsebino