Stanko Velikonja, najuspešnejši primorski smučarski skakalec s Predmeje

Stanko Velikonja se je rodil 28. aprila 1959 »Pri Bevku« na Predmeji, Marici (Mariji ) in Dankotu (Bogdanu) Velikonja. Še preden je zares sedel v šolske klopi, je poleg ostalih otroških iger spoznaval tudi čar smučarskih skokov.

Stanko VelikonjaNajprej so bile seveda to kar iz snega narejene majhne skakalnice. Pozneje pa ga je vse bolj vlekla Tiha dolina, kjer so Gorjani s pomočjo inženirja Stanka Bloudka leta 1958 začeli graditi 35 metrsko skakalnico, ki so ji domačini rekli kar »ta velika« skakalnica. Čez njeno hrbtišče se je prvič spustil kot osemletni fantič, potem ko so ga baje starejši fantje izzivali, češ da si tega tako ne upa storiti.

Pod zagnanim vodstvom domačina Marjana Polanca so fantje začeli delati in trenirati bolj organizirano in Stanko je med njimi prednjačil. Hitro je razvijal svoj talent. Čeprav skakalni klub (takrat SK Čaven)  v Tihi dolini ni imel plastične skakalnice, je z nadarjenostjo in zagnanostjo nadomestil ta zaostanek za vrstniki iz drugih društev in že v pionirskih vrstah opozarjal nase po tekmah v Sloveniji.

Leta 1972 je prvič nastopil na državnem prvenstvu in v kategoriji starejših pionirjev zasedel 5. mesto. Leta 1973 se je, po zaključku Osnovne šole na Otlici, vpisal na Srednjo gradbeno šolo v Ljubljani. Pod svoje mentorstvo ga je vzel trener prof. Andrej Tomin iz SSK Ilirija. Leta 1975 je Stanko postal član državne mladinske in v letu 1977 tudi član članske državne reprezentance (takrat Jugoslavije) v smučarskih skokih.

Poskusil se je tudi v nordijski kombinaciji in v sezoni 1974/75 na Babanovcu pod Vlašičem (BiH) na državnem prvenstvu Jugoslavije v tej disciplini osvojil bronasto kolajno.

Stanko VelikonjaV sezoni 1976/77 je v Planici na republiškem mladinskem prvenstvu v smučarskih skokih v kategoriji starejših mladincev dosegel tretje mesto.

Odpirati se je začel nov svet, nove tekmovalne arene v Evropi (Italija, Avstrija, Švica, Francija, Nemčija, Norveška, Švedska, Danska, Češka in Slovaška (takrat Čehoslovaška) in tekmovanja prek »velike luže« v Severni Ameriki (Kanada in ZDA).

Ljubše od majhnih ali srednjih so mu bile velike skakalnice – velikanke. Stanko je imel namreč občutek za letenje na smučeh.

»Kraj srečnega spomina« za primorski šport ostaja letalnica v Oberstdorfu (Nemčija), kjer  je Stanko 3. marca leta 1979 na »12. tednu smučarskih poletov« v skupni uvrstitvi  dosegel 15. mesto, zadnji dan tekmovanja, pa je poletel 154 metrov, kar je bil takrat peti najdaljši polet kakega Slovenca. Šele Jaka Hvala je po več kot 30 letih Velikonji odvzel primorski rekord. 

V sezoni 1978/79 je bil v skupni razvrstitvi po celotni sezoni  4. skakalec v takratni državi.

Leta 1980  je bil Stanko Velikonja razglašen za drugega najuspešnejšega športnika Primorske (takoj za alpskim smučarjem Juretom Frankom).

Po končani tekmovalni karieri je svoje tekmovalne izkušnje združil s poklicem gradbenega inženirja in tako pomagal pri prenovi nekaterih skakalnic na Primorskem (Ponikve, Log pod Mangartom). Vseskozi pa je bil tudi priljubljen član slovite planiške tehnične ekipe zadolžene za pripravo največjih tekmovanj v smučarskih poletih v dolini pod Poncami.

Stanko Velikonja je umrl pri svojih še ne devetintridesetih letih v prometni nesreči na avtocesti pri Razdrtem, 16. marca 1998.

Share